V mariborski Operi so se odločili, da naročijo novo slovensko opero. Želeli so si predvsem umetniškega poklona spregledani zgodovini mesta ob Dravi, in sicer v zvrsti sodobne opere, zato so izbrali skladateljico Nino Šenk, akademikinjo in nagrajenko Prešernovega sklada, ki je znana po izrazito sodobni pisavi, hkrati pa se opira na čvrste temelje glasbene tradicije. Je pa to njena prva opera, ki jo je napisala.
»Z libretistom Igorjem Pisonom sva najprej prebrala knjigo Marpurgi pisateljice Zlate Vokač Medic, potem pa sva se začela pogovarjati o prvih slikah, prizorih, o tem, kateri so tisti elementi v knjigi, ki jih vidiva na odru. Ta roman namreč ni enostaven za odrsko postavitev – pisan je esejistično, poln je zgodovinskih dogodkov, opisov, malo je dialogov. Skozi dnevniške zapise med prijateljema Mathiasom in Hannesom šele spoznaš njune zgodbe in razlike v razmišljanju,« je povedala skladateljica.
Zbor za uvod
Ko je bil libreto celotne knjige že napisan, sta ugotovila, da je materiala preveč za eno opero – ta ni smela biti daljša od dobre ure – zato sta se z umetniškim vodstvom hiše dogovorila, da bo nastala opera v dveh delih; prvi del bo torej doživel premiero zdaj, drugi pa čez nekaj let. Šenkova pravi: »Ne morem reči, da smo na polovici knjige, smo pa iz nje vzeli ključne elemente zgodbe, ki smo jih razvili, pravega zaključka v tem delu pa še ni.«
Skladateljica je glasbo za opero začela pisati jeseni. »Takoj sem prišla na zamisel, da se bo opera začela z zborom, da bo to nekakšna hvalnica Mariboru. Želela sem si tudi posebno arijo z Mathiasom, ki je pesnik in se trudi, da bi pisal dobre pesmi, pa mu ne gre preveč dobro od rok. Libretist je upošteval moje želje, in ko sta bili napisani prvi dve minuti opere, sva takoj preverila, ali glasba in tekst dramaturško funkcionirata. Ves čas komponiranja sva spreminjala libreto, decembra sva potem skupaj zaključila proces. Če se libretist in skladatelj dobro razumeta in sta odprta za predloge drugega, je to zelo plodovito. Midva sva pristopila z enako vizijo, kaj bi rada postavila na oder, in sva drug drugemu le pomagala peljati zgodbo naprej,« je še povedala. »Če bi dobila že napisan libreto, bi bilo verjetno moje delo težje. Kajti glasba in sam način komponiranja že narekujeta libreto.«
Občutenja po slikah
Libretist je naredil določene slike, recimo prizor zbora na začetku, ki je na trgu, »potem pa sem za vsako od teh slik iskala razpoloženje in psihološka občutja. V glasbo sem vnesla razpoloženje in kontraste v karakterjih akterjev. Nisem torej dobesedno komponirala besed, ampak razpoloženje in samo zgodbo.«
Ko so se pevci prvič soočili z notami, je bilo nekoliko strahu, ker je opera sodobnejša, kot jih po navadi izvajajo. Zdaj je drugače, saj se jim je že »usedla«. Intenzivne vaje so začeli že marca, potem jih je ustavil koronavirus, jeseni pa so predstavo le obnovili. S tem se je proces spoznavanja opere malce podaljšal.
Zvočna slika opere je zelo raznolika: vsebuje zborovske pasuse, arije, duete pa tudi inštrumentalne medigre. »V glasbenih odsekih z vokali je prisoten vpliv tradicije, v orkestrskih delih, kot so na primer uvertura in medigre, pa slišimo kompleksnejše glasbe strukture. Bila sem tudi praktična, zavestno sem pisala za pevce, zbor in orkester mariborske Opere. Nisem se jim ravno prilagodila, ampak sem skušala narediti opero, ki bo sicer zahtevna, vseeno pa se bodo lahko z njo povezali,« je še povedala skladateljica.
