Kakovostno okno ima desetletja dolgo življenjsko dobo. Ta je odvisna od izpostavljenosti okna soncu in dežju, od uporabljenih materialov in kupa drugih dejavnikov, pa tudi od vzdrževanja. Redno vzdrževanje lesenih oken vključuje obnavljanje premaza, podmazovanje gibljivih delov, menjavo tesnil in zategovanje ohlapnih vijakov. Obsežnejša obnova zna biti zahtevna – zamenjamo lahko stekla, restavriramo lesene okvirje, izoliramo oziroma saniramo lahko toplotni most med okvirjem in steno.
Obnavljanje odvisno od stanja okna
Obnavljanje lesenih oken pride v poštev predvsem pri začasni sanaciji hiše, pri urejanju starih objektov, pri pomanjkanju financ in pri spomeniško zaščitenih objektih. Pri teh je cilj ohranitev obstoječega okna v čim večji meri, obenem pa izboljšanje izolativnih in mehanskih lastnosti. Smiselnost takšnih ukrepov je odvisna od stanja okna in ocene njegove vrednosti. Da je obnova smotrna, morajo biti okna v razmeroma dobrem stanju, saj je poseg začasen, v primeru slabo ohranjenih oken pa časovno zahteven in drag. Pri obnovi oken moramo računati tudi, da se okna za obnovo skupaj z okvirji za daljši čas odstrani iz zidov in v prostorih bivanje (razen poleti) ni mogoče.
Nova stara okna
Kadar obnova zaradi stanja oken ni izvedljiva, se izdela posnetek starih oken. Tehnika je najpogostejša pri obnovi kulturne dediščine, lahko pa bi bila pogostejša tudi pri zasebnih investicijah, saj lahko nova tako lesena kot PVC-okna močno skazijo videz starega objekta. Nova okna so izdelana tako, da se pri pogledu z zunanje strani objekta ne razlikujejo od starih, v resnici pa imajo sodobne izolativne in mehanske lastnosti. Primer: na spomeniško zaščitenem objektu so dotrajana lesena dvokrilna škatlasta okna. Sestavljena so iz zunanjih in notranjih kril, vsa pa se odpirajo navznoter. Novo okno bi lahko izdelali na enak način, kar pa bi bilo zahtevneje kot enokrilno okno. Zato se v takšnih primerih lahko namesti enojno okno z dvojno zasteklitvijo, ki se na zunaj ne razlikuje od starega okna.
Prilagoditev bivalnih navad
Menjava starih oken privede do spremenjene mikroklime v notranjosti objekta. Poveča se relativna zračna vlaga, s tem se pojavi kondenzacija in plesen. Težave so najbolj izrazite v objektih starejšega letnika, ki nimajo izdelane toplotne izolacije. Hladno steklo starih oken je bila najhladnejša površina v prostoru, na kateri je zato najprej kondenzirala presežna zračna vlaga. Takšna okna so bila dober indikator povišane zračne vlage, ki je sicer ne moremo zaznati brez naprav. Nova okna z dobrimi izolativnimi lastnostmi pa niso tako hladna kot neizolirane hladnejše stene in vogali, ki postanejo novo mesto za nabiranje kondenza. Tega na steni ne opazimo, zato se plesen razvije hitro in brez opozoril. Pri menjavi starejših lesenih oken je v primeru slabe toplotne izolacije na objektu nujna prilagoditev ogrevanja in prezračevanja. Osnovno pravilo je, da mora biti prezračevanje pogostejše in bolj intenzivno, ogrevanje pa zmanjšujemo postopno. Ker stopnje zračne vlage ne moremo zaznati s čutili, priporočamo v kritičnih prostorih namestitev vlagomera oziroma vremenske postaje.
