Ni treba biti ravno izvedenec za politološke znanosti, da bi prišli do ugotovitve, da smo v primeru ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa spremljali interpelacijo po utečenih tirnicah, ki gredo približno takole. Ko minister stori neko neumnost, se opozicija odzove in vloži interpelacijo, če kateri od koalicijskih poslancev začne mencati, pa predsednik vlade iz rokava potegne koalicijsko pogodbo, v kateri se manjši koalicijski partnerji zavežejo, da ne bodo podpirali interpelacij, ki jih vlaga opozicija. S tem minister ostane na položaju, čeprav je zrel za zamenjavo. Na tak način smo slovenski parlamentarizem zreducirali na zvestega izvajalca izvršne veje oblasti, ne glede na grehe, ki jih posamezni minister stori. Ko pravila igre, ki so namenjena nadzoru in ohranjanju neoporečnosti političnega sistema, začenjamo ukrivljati zaradi višjih ciljev, smo na dobri poti, da ljudje izgubijo vero v demokratični politični sistem.
V pogojih, ko so znana koalicijska »pravila igre« in jasna razmerja moči, je nemogoče odstaviti ministra, zato so interpelacije v tem kontekstu povsem izgubile svoj...
