Rosvita Pesek je vabila gledalce z Janševo mislijo: »Vsak človek lahko kadar koli vrže puško v koruzo, če se za to odloči, jaz pa nisem iz te kategorije.« Uporabili so jo tudi Janševi madžarski mediji in z njo naslovili objavljene izseke iz tega pogovora.
Zakaj se jim je zdela tako zelo pomembna? Kako so jo razumeli? Predvidevam, da tako: »Lahko se zanesete name, sem vztrajen. Ne odstopim z mesta predsednika stranke, kot je Dejan Židan, ne z mesta premierja, kot je Marjan Šarec. Ne bom odnehal, dokler ne popravim zgodovine, in ne bom odnehal, dokler ne pripeljem Slovenije čisto v desno. Le računajte name.«
Velika večina Slovencev pa jo je razumela povsem drugače: Janša ima prav, res ne meče pušk v koruzo, raje jih prodaja, kar je že večkrat dokazal. Na primer, s trgovino z orožjem, o kateri so se pisale knjige, Matej Šurc in Blaž Zgaga sta napisala celo trilogijo. Janša, ki sicer tako rad toži ljudi, je ostal in še vedno ostaja brez besed. Naprej: pri aferi Patria so na Finskem in v Avstriji sedeli v zasluženih zaporih, pri nas pa, nasprotno, jim bomo državljani še plačevali odškodnine. A to ni vse. Zdaj spet Janševa vlada hiti s parlamentarnimi postopki za nakup štirikolesnikov, vojaških helikopterjev, letala in orožja za potrebe Nata. Obrambni minister Matej Tonin si izmišlja različne, tudi za lase privlečene argumente, ki jim »verjamejo« samo poslanci koalicije, opozicija pa ob drugih zadržkih sprašuje, kje bo našel denar. (Tako kot nekateri že nekaj časa sprašujejo notranjega ministra Aleša Hojsa, kje bo našel 40.000 Slovencev, ki letujejo na Hrvaškem, in že leta sprašujejo Janšo, ali bo našel račune za 300.000 evrov nepojasnjenega premoženja. Ali pa »osamosvojitelje« – Bavčar, Janša, Peterle – kje je 25.671 izbrisanih po podatku Mirovnega inštituta, ki so »čudežno« izginili v preteklosti, pa navedenih nič ne peče vest in jih nič več ne omenjajo.) Koalicijski poslanci so seveda glasovali za nakup, dobro smo videli, da ti v DeSUS dajejo prednost orožju pred upokojenci. Kljub vsemu upam, da bomo z referendumom preprečili morebitno novo drago Janševo afero.
Janša se je hotel v pogovoru z novinarko Peskovo tudi ponovno prikazati kot velika žrtev, rekoč: »Za vstop v slovensko politiko se nisem odločil jaz. Odločili so se tisti, ki so agentoma Udbe Frumnu in Isajloviću naročili, da me aretirajo. Takrat sem vstopil v slovensko politiko. Na način, da je bilo to nepovratno.« Ne morem si niti predstavljati, da celo tak avtokrat ne odloča o ničemer sam. Ali potem tudi ni za nič odgovoren? Udba je torej kriva, da že toliko let vztraja v politiki, in še spomin na čas, ko je vstopil vanjo, mu je zameglila. Pred letom 1988 je že bil v ZSMS, pisal prošnje za sprejem v ZKS… Ga je Udba še v to prisilila?
Če se vam je zdelo škoda časa in niste gledali teh oddaj, niste ničesar zamudili. Ravno tisti, ki neprestano kritizirajo komuniste, da so ustvarili mite o junaških partizanskih bojih, si že trideset let prizadevajo, da bi njihove zasluge pri osamosvojiti Slovenije dobile mitske razsežnosti, RTV Slovenija pa pri tem poslušno sodeluje.
Zato je še dobro, da predsednik države vedno najde čas za različna omizja kljub svoji veliki zaposlenosti na družbenih omrežjih. Že res, da navadno od njih ni nobenih koristi, a tako rad pomaga. Zdaj je na vrsti posvet z naslovom: Kakšne spremembe potrebuje RTV Slovenija, da bo sodoben, kakovosten in politično nepristranski javni servis? Res mislite, da s tem pritrjuje Janši in novemu medijskemu zakonu in da nam je končno povedal, kako v resnici »ceni« nacionalno televizijo in njene ustvarjalce? Morda pa cilja s spremembami na to, da bi politiki zmanjšali svoj vpliv v nadzornem in programskem svetu, da bi razni možine in pirkoviči postali politično bolj nevtralni in da bi končno nehali prisilno uravnoteževati: na eni strani naši, na drugi strani vaši. Saj, saj, gotovo ima to v načrtu, si iluzorno dopovedujem, in od zdaj naprej bodo uredniki vabili v goste samo tiste, ki nam imajo kaj pametnega povedati.
Polona Jamnik, Bled
