Pri tem se postavlja vprašanje, ali smo doma, z vso pravno stroko, ki jo premoremo, tudi tujo, totalno bebavi, ko se gremo te pravne bitke, ki navsezadnje stanejo, in če jih oziroma ko jih izgubiš, se vsi njihovi stroški zvalijo nate, ali pa je tu vmes kak politični virus, ki si utira pot, ko je treba, tudi v Luksemburg. Edini tak virus je lahko le EPP-jevski. Evropska ljudska stranka (EPP) je namreč že nekaj časa najmočnejša politična skupina v EU in mnogokdaj je od nje odvisno, ali nad celino sije sonce ali pa se kopičijo oblaki, v političnem smislu, seveda.
Po arbitraži o meji s Hrvaško, pravzaprav o odločitvi Hrvaške, da je ne spoštuje, čeprav je bila dogovorjena in določena pod pokroviteljstvom EU, smo izgubili še boj za zaščito terana. No, lahko se še pritožimo, a ne pričakujmo kaj bistveno drugačnega, zato nasvet: recimo temu »amen« in gremo dalje s tem, kar imamo. Ime ostaja naše, zaščiteno, če si ga privoščijo bolj za »lepo videti« še prijatelji hrvaške Istre, naj jim bo v veselje. Pomembno je pri tem vztrajati z izobraževanjem o vinih naših in bližnjih krajev, o vinskih sortah, o tem, da nam je skupen refošk, iz katerega se le in izključno na Krasu rodi teran. Nič manj ga ne bomo prodali in uživali, tudi če bodo njihovemu refošku v Bujah in Buzetu rekli istrski teran. Vsak že malo poučeni ljubitelj vin ve, za kaj gre in kateri je pravi teran.
To, kar me bolj skrbi in moti, pa je odzivanje SDS-ovih predstavnikov, ki nam trenutno vladajo (no, tudi takrat, ko nam ne). Za to, kar odločajo sodni senati v Luksemburgu, smo vselej krivi mi sami, kot tožniki. Seveda tiste vlade, ki so se to šle, oni nikoli. Za arbitražo sta bila kriva Pahor, ki se je vanjo podal, in Cerar, ki je zaradi neupoštevanja arbitražne sodbe, ko je vodil vlado, Hrvaško obtožil kršenja evropskega prava. Za teran pa so krivi Dejan Židan, ker je tožbo vložil, ko je bil minister za kmetijsko in prehrano, in pa vsi predhodniki Anžeta Logarja na zunanjem ministrstvu, ki da so diplomatsko zaspali oziroma so bili premalo aktivni. »Zaušnica Židanu!« je skorajda privoščljivo izjavil Franc Bogovič, evropski poslanec iz vrst SDS-SLS in svoj čas tudi kmetijski minister.
Dragi gospodje iz EPP, kje ste bili in kaj ste pa vi počeli pri Junckerju in ostalih pomembnežih stranke, ko so odločali v korist partijskemu kompanjonu Plenkoviću oziroma hrvaškim interesom, ko so vztrajali pri stališču, da obe strani morata spoštovati in implementirati arbitražno odločbo o meji, tudi ko je Slovenija svoj del naloge izpolnila v celoti, Hrvaška pa še naslova sodbe ni hotela prebrati? Tiho ste bili kot miši! In kaj ste Junckerju rekli, če sploh kaj in kdaj, ko je njegova komisija s tako imenovanim delegiranim aktom dovolila Hrvaški souporabo imena teran? Znova ste bili tiho ali ste mu celo kimali? Kje ste bili, ko bi naj vendarle strnili vrste in obranili, vsak po svojih močeh in svoji strankarski liniji, slovenske interese? Kje je bila vaša »diplomacija« znotraj vrst Evropske ljudske stranke, g. Logar? Koliko so si kaj prizadevali v to smer Milan Zver, Romana Tomc, Franc Bogovič, Ljudmila Novak in ne nazadnje sam predsednik stranke ter trenutni premier Janez Janša, ko se je s sotovariši srečeval na snidenjih EPP?
In ker niste nikoli ničesar rekli, nikoli ničesar storili, se nikoli oglasili in Junckerjeve odločitve obsodili ali jim vsaj ugovarjali, da bi to mediji izvedeli, danes nimate pravice soditi dela onih, ki so se vendarle podali v boj za Slovenijo in njene družbeno dogovorjene interese, pa četudi so zdaj poraženi v posamičnih bitkah. Morda tudi zato, ker niso pripadali EPP?
Aurelio Juri, Koper
