Koronavirus v jeseni

Španski premier je pred nekaj dnevi izjavil, da se bodo po vrnitvi v šolske klopi v nekaj mesecih okužili vsi učenci, dijaki in študentje, in to ne glede na zaščitne ukrepe. Bojim se, da ima prav. Ta mesec bo iz dosedanje razmeroma varne osame odkorakalo v vrtce in šole ter vse do univerze kakih 400.000 otrok. Odgovorni poskušajo prikazati, da je za varnost poskrbljeno z ločevanjem otrok na manjše skupine in drugimi varnostnimi ukrepi, da bo šlo torej za zbiranje, ki je bilo sprejemljivo tudi na vrhuncu epidemije. Gre za velikansko sprenevedanje, ki se ga zavedajo vsi: politiki, epidemiologi in starši – pa tudi malo večji otroci. Pouka ni mogoče primerjati z enournim sestankom odraslih, ki nosijo maske; gre za pet-, šest- ali sedemurno druženje mladih v istem prostoru. Tudi če odmislim logistiko – koliko mask bodo otroci potrebovali vsak dan, ali jih bodo menjavali in kam jih bodo odlagali – si ne morem predstavljati, da se bodo priporočil držali tedne in mesece dolgo, pri čimer mislim na njihovo nezadržno potrebo po tesnem druženju in skoraj naravno potrebo po kršenju pravil, ki jim jih vsiljujejo odrasli. Recimo bobu bob: ta mesec se je začelo, samo kar se tiče otrok, dolgotrajno druženje četrtine prebivalstva. Tudi če se bodo otroci dosledno držali navodil, le-ta ne zagotavljajo popolne varnosti, in če zatajijo zgolj v majhnem odstotku, je statistika neizprosna: prihajalo bo do novih in novih okužb, dokler se ne bo dovolj povečala skupinska imunost ali dokler se ne bodo okužili vsi. Ko smo odprli šole in ko zaganjamo proizvodnjo, oboje pa je bilo treba storiti, se ne soočamo več z vprašanjem, kako odkriti vsako okužbo in zadušiti prenos, temveč kako med čakanjem na cepivo prenos okužb čim bolj upočasniti. Nisem prepričan, da je v takih okoliščinah zaradi enega okuženega otroka treba ves razred poslati v karanteno; ob takem ravnanju bodo prej kot v dveh mesecih šole ponovno zaprte.