Smučarsko središče Orcieres-Merlette na nadmorski višini 1825 metrov je danes petič gostilo cilj etape na Touru. Na prejšnjih štirih preizkušnjah so slavili kolesarji iz štirih držav: Španec Luis Ocana (1971), Belgijec Lucien van Impe (1972), Francoz Pascal Simon (1982) in Nizozemec Steven Rooks (1989). Prav prvi cilj pred 49 leti ima posebno mesto v zgodovini dirke. Takrat je Španec Ocana »uničil« legendarnega Belgijca Eddyja Merckxa, zmagovalca rekordnih 34 etap na Touru in petkratnega prvaka francoske pentlje, ki je zaostal za skoraj devet minut. Ocana je oblekel rumeno majico, a jo je izgubil že tri dni kasneje, ko je v vrtoglavem spustu v dežju najprej padel, nato pa sta se vanj zaletela še dva kolesarja in Španec (dve leti pozneje je dobil Tour, pri 49 letih pa je naredil samomor s strelnim orožjem) je dirko končal v bolnišnici.
Ker je bilo jasno, da bo odločitev o današnji etapni zmagi padla med hribolazci na sklepnem vzponu na Orcieres-Merlette, so želeli svojih pet minut slave pobrati specialisti za ravnine. Že kmalu po startu se je odlepila šesterica, si nabrala dobre štiri minute prednosti, a glavnina se z njimi ni obremenjevala. Zadnjega od beguncev je po načrtih ujela prav ob začetku dobrih sedem kilometrov dolgega vzpona s povprečnim 6,7-odstotnim naklonom, sprva pa se Rogličeva in Pogačarjeva ekipa nista znašli najbolje. Pogačar je takoj ostal sam, Rogličeva Jumbo-Visma pa se je po težavah vedno bolj sestavljala. Toda v zadnjem kilometru je slovenski dvojec v sprintu hribolazcev poskrbel za sanjsko predstavo: Roglič je se iz skupine izstrelil kot raketa, dobil etapo in deset sekund bonifikacije, Pogačar pa se je v svojem prvem nastopu na Touru zavihtel na drugo mesto, dobil šest sekund bonifikacije in kot najmlajši v zadnjih 32 letih na tej preizkušnji – in kot prvi Slovenec – oblekel belo majico za najboljšega mladega kolesarja na dirki vseh dirk.
»Bil je hiter in težak dan, fantje v moji ekipi pa so spet opravili vrhunsko delo in ves čas sem bil v dobrem položaju. Na koncu sem lahko razvil visoko hitrost v sprintu in res sem zelo zadovoljen,« je po prihodu v cilj dejal 30-letni Primož Roglič, ki je v tretjem nastopu na Touru dosegel tretjo etapno zmago, potem ko je bil po enkrat najhitrejši v letih 2017 in 2018. Na vprašanje o tem, ali je to, da še ni oblekel rumene majice vodilnega v skupnem seštevku, dobra ali slaba stvar, je »Rogla«, ki je na zmagovalnih stopničkah v slogu svojega nekdanjega paradnega športa (smučarski skoki) poskrbel za vrhunski telemark, odgovoril: »To sprejemam in s tem se sploh ne obremenjujem, za zdaj je pomembna le etapna zmaga. Po poškodbi se iz dneva v dan počutim bolje, prihajam nazaj, forma se dviguje, navzgor gresta tako telesna kot duševna priprava. In tako moram nadaljevati.« V skupnem seštevku je napredoval na tretje mesto, za vodilnim Alaphilippom pa zaostaja le še sedem sekund.
Samo štiri sekunde več zaostaja četrtouvrščeni Tadej Pogačar, ki je tudi ob podpori rojaka in klubskega kolega Jana Polanca (vprašal sem Tadeja po radijski zvezi, ali povišamo ritem, in je rekel, da naj pospešimo, ker se mu je zdelo, da ni pravi, in nekako je bilo treba zbuditi skupino, je v cilju dejal Polanc) danes privozil do novih zgodovinskih mejnikov. »Zadnji kilometer je bil zelo težak, a sem videl, da ni samo meni težko in da tudi drugi trpijo. Verjetno sem bil v zadnjem desnem ovinku v boju za položaj v sprintu za mesto preveč zadaj, toda vseeno sem super zadovoljen.« Mnogi so imeli občutek, da bi lahko v končnici prehitel tudi Rogliča in da mu je namerno prepustil zmago, a »TamauPogi«, kot je njegov vzdevek na družbenih omrežjih, se s tem ne strinja: »Ne, nisem popustil, enostavno je bil Primož prehiter zame. Če bi bil pred sprintom tik za njim, bi se mogoče bolj udarila. Bela majica na Touru? Neverjeten občutek. To so bile moje otroške sanje.«
