Po parlamentarnih volitvah v Črni gori: Vrata v Đukanovićevo trdnjavo le odklenjena

‘Šverc je bil državna politika. Švercali smo iz trmoglavosti. Rekel sem tujim veleposlanikom, proti nam ste uvedli sankcije, trdite, da smo kriminalci, pa se bomo še obnašali kot kriminalci.« Tako prostodušno je lani umrli nekdanji predsednik Črne gore Momir Bulatović po predsedniških volitvah 2018 razlagal ekonomsko politiko svoje še neosamosvojene države v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. V intervjuju za oddajo Puls na bijeljinski BN televiziji je med drugim svojega najožjega sodelavca, nato pa srditega rivala Mila Đukanovića, ki mu je leta 1997 prevzel v Demokratično stranko socialistov (DPS) preobražene črnogorske komuniste, opisal za »večjega Srba od sebe samega« in človeka, ki sta mu zadišala »tihotapski kajmak« in divja privatizacija. Bulatović je še trdil, da sta se z Đukanovićem razšla zaradi zahteve, da po ukinitvi sankcij po podpisu daytonskega sporazuma prekinejo državno tihotapstvo (zlasti nafte in cigaret) in se vrnejo k vladavini prava, kar pa tedaj 33-letnemu političnemu povzpetniku ni šlo v račun. In ta se mu je tesno izšel na predsedniških volitvah 1997, ko je Bulatovića v drugem krogu glasovanja, začinjenem z nikoli dokazanim beograjskim poskusom atentata nanj, premagal s 50,80 odstotka glasov.