Boris Čeko: Frazem, da kaj pometeš pod preprogo, obstaja v številnih jezikih in povsod pomeni enako, kar se nam je zdelo sila zanimivo. Tako smo prišli na zamisel, da bi po različnih državah raziskali, kateri so tisti njihovi problemi, ki jih poskušajo prikriti, pozabiti ali odmisliti v upanju, da bodo s tem nekako izginili, te zamolčane tematike pa bi potem predstavili pod veliko preprogo v podobi nacionalne zastave.
Maja Degirmendžić: Podobno kot zastava je tudi preproga neki simbol, odraža lahko domačnost ali razkošje, v našem primeru deluje tudi kot nekakšna prispodoba družbe. Za izdelavo preprog namreč uporabljamo metodo ročnega tkanja na statvah, kjer se prepletajo vodoravne in navpične niti; navpične niti, ki so osnova, lahko razumemo kot metaforo za ogrodje družbe, kot so zakoni in institucije, vodoravne niti, ki jih pretikamo skozi prve, pa lahko ponazarjajo posameznike v tej skupnosti.
Mimogrede, koliko časa traja izdelava takšne preproge?Maja Degirmendžić: Precej dolgo, saj je postopek naporen in zamuden, ponavadi traja najmanj pet tednov, včasih še več. Vendar tega ne počnemo sami, to prepuščamo tistim, ki se tudi sicer ukvarjajo s tem.
Boris Čeko: Prvič smo ta projekt pripravili lani na Reki v okviru festivala uprizoritvenih umetnosti Zoom. Takrat smo se domislili, da bi lahko v prihodnje preprogo tkali tudi javno; vsak, kdor bi hotel, bi lahko sodeloval pri izdelavi ter s tem pustil svojo sled v celoti. Hkrati bi se ljudje tako kot nekoč med tkanjem družili, klepetali… Pri nemški izvedbi se je to potem izkazalo kot odlično.
Maja Degirmendžić: In obiskovalci so povedali tudi, kaj bi sami pometli pod preprogo. Na žalost pa pri slovenski različici to ni bilo mogoče, zaradi protikoronskih ukrepov pač.
Boris Čeko: Medtem ko nastaja preproga, ustvarjamo vsebino vsakokratne razstave, nekakšen multimedijski kolaž o temah, ki jih želi neka družba potlačiti. To so zlasti videodela, fotografije…
Kako pa določite teme? Jih raziskujete sami?Boris Čeko: Ne, pretežno črpamo iz medijev, pogovorov z domačini in podobnega, kajti nočemo biti tiste vrste umetniki, ki nekam pridejo in tamkajšnjim ljudem razlagajo, kaj je narobe z njihovo družbo. Poleg tega ni naš cilj, da bi komentirali aktualne dogodke ali raziskovali afere; zanimajo nas zlasti korenine neke skupnosti, način, kako razume samo sebe – gre za vprašanja identitete, odnosa do zgodovine… Teme, ki jih zaznamo, nato umetniško obdelamo skozi razne motive, pri čemer gre bolj za prispodobe, ne pa recimo za dokumentarne prispevke.
Povejte mi kaj več o vašem kolektivu. Koliko vas je pravzaprav?Maja Degirmendžić: V ožjem jedru smo približno štirje (smeh). Vendar sodelujemo s številnimi ustvarjalci, z nekaterimi bolj, z drugimi manj pogosto, in tudi sicer v šali rečemo, da je član kolektiva vsak, ki je kdaj delal z nami. Tudi gospe, ki tkejo preproge, na primer.
Boris Čeko: Kolektiv obstaja od leta 2006, toda nekateri člani smo sodelovali že prej. Prihajamo z različnih področij, od režije in filozofije do novih medijev, skupna pa nam je želja po odpiranju razprave o različnih družbenih temah. In v vse projekte poskušamo vključiti tudi ljudi, ki jih tema neposredno zadeva, naj gre za določeno družbeno skupino ali lokalno prebivalstvo. Ne le zato, ker nočemo nikomur soliti pameti, ampak tudi zato, ker v naše delo vnašajo novo energijo.
Maja Degirmendžić: Delali smo že z različnimi stigmatiziranimi skupinami, nekdanjimi kaznjenci, narkomani, brezdomci… Sicer pa se tudi znotraj kolektiva izogibamo hierarhiji, nimamo vnaprej določenih nalog; pri posameznih projektih vsak počne, kar mu najbolj ustreza.
Ena vaših bolj odmevnih produkcij je bila Human Zoo, torej človeški živalski vrt…Boris Čeko: V njem smo se navezovali na priljubljene evropske razstave s preloma 20. stoletja, na katerih so razkazovali pripadnike ljudstev z drugih celin, po drugi strani pa na dejstvo, da so sodobni živalski vrtovi prav tako neke vrste inscenacija, ki ima svojo lastno dramaturgijo. Le da so bili v tem primeru na ogled postavljeni ljudje z obrobja, pripadniki raznih marginalnih skupin, ki so v okolju sicer prisotni, vendar iz takega ali drugačnega razloga nevidni. Eden od sodelujočih, sicer brezdomec, je denimo ugotovil, da so ga ljudje šele zdaj, ko je bil v zamreženi kletki, prvič res opazili, kajti na ulici so vsi gledali mimo njega.
Maja Degirmendžić: Na koncu postavitve smo imeli trgovino s spominki, enako kot v živalskem vrtu, objavili smo urnik hranjenja, pripravljali smo posebne dogodke z ogroženimi vrstami, kot so na primer pankerji…
Boris Čeko: Na ta način smo hoteli premisliti človeško telo kot medij, na katerega se lepijo razne družbene etikete. V družbi namreč obstaja ogromno nevidnih mej, ki pa niso ozemeljske, ampak strukturne, razredne – recimo tudi to, katere poklice opravljajo priseljenci iz določene države, ali kako se migrante povsod trudijo nastaniti nekam daleč stran od oči, kjer ne bodo nikogar vznemirili…
Maja Degirmendžić: Takšni dogodki v javnem prostoru so za nas posebej zanimivi, ker nanje prihajajo ljudje, ki sicer ne hodijo na kulturne dogodke in imajo morda drugačne poglede kot tisti redni obiskovalci kulturnih ustanov, ki so pač navajeni določenih načinov obdelovanja nekaterih tem. Večina obiskovalcev »človeškega vrta« je bila presunjena – nad tistim, kar v resnici ves čas obstaja okoli njih.
