So mesta, ki te trajno spremenijo, kar vsekakor velja za New York, pravi saksofonist, skladatelj in producent Jan Kus. V središču njegovega življenja čez lužo je ustvarjanje, glasba, zaradi česar je pred osmimi leti v New York tudi prišel, in to okolje ga še danes navdihuje.
»New York je mesto nasprotij, skrajnosti, ambivalentno, intenzivno, energično, navdihujoče, včasih naporno, ampak svobodno. Zelo raznoliko, svetovljansko. Okoli tebe je toliko nenavadnih, samosvojih ljudi. Kar ima dobre in slabe stvari, ker je včasih lahko vse skupaj malo zlagano,« svoje doživljanje Velikega jabolka strne mladi glasbenik. Vendar če imaš ravnotežje, »naše prizemljene, umirjene, grobo realistične kulture, potem se lahko dobro znajdeš«, nadaljuje sogovornik, ki je odraščal v Kranju.
V New Yorku vlada tudi filozofija možnosti, kultura produktivnosti, kar pomeni, da moraš biti stalno v pogonu in poln elana. »V mestu, kjer delajo ljudje velike stvari, se marsikaj zdi realno, tudi tvoj uspeh, in to te žene naprej,« je še jasen Jan Kus.
Sam si je v New York od nekdaj želel iti. Pred osmimi leti, ko je končal študij glasbe na Nizozemskem, se je kot jazz saksofonist z enosmerno vozovnico odpravil v svetovno središče jazza. Sprejet je bil na šolo Aaron Copland School of Music – Queens College, kjer ga je med drugim poučeval legendarni saksofonist Antonio Hart. Svojega učitelja na univerzi, kjer je študiral, zdaj občasno nadomešča pri predmetu jazz improvizacije. V New Yorku je Jan Kus ustanovil zasedbo Slavo Rican Assembly, v kateri so glasbeniki iz Slovenije, Portorika, Srbije in s Kube. Njihovo jazzovsko znanje je odskočna deska za vstop v zvočne pokrajine njihovih glasbenih korenin, kot so portoriška bomba, salsa in rumba, ki jih prepletajo s slovenskimi ljudskimi napevi, srbskim tradicionalnim petjem, bosanskimi sevdalinkami, melodijami balkan brass ansamblov in drugimi južnoslovanskimi zvoki. Pred kratkim je skupina izdala svoj drugi singel, priredbo bosanske sevdalinke Što te nema, ki je najava njihovega prvega albuma. Poleg številnih nastopov v New Yorku so lansko poletje s skupino koncertirali tudi v Sloveniji.
Jan Kus je veliko sodeloval tudi s korejskimi glasbeniki. Posnel je štiri jazzovske albume, ki so izšli v Koreji, tam pa je bil prav tako na turneji. A ker je Veliko jabolko mesto presenečenj, so se mu v glasbenem svetu odprle še nove stvari. »Ko sem prišel v New York, sem mislil, da natančno vem, zakaj sem tu, a se potem vedno zgodijo še nepričakovane stvari. Kot zagrizenega jazz saksofonista je bilo zame nepričakovano, da me je, ko sem spoznaval različne glasbenike, sčasoma potegnilo v world music, tako da danes igram tudi veliko karibske in flamenko glasbe,« pripoveduje sogovornik. Trenutno mladi ustvarjalec piše glasbo še za celovečerni film v slovensko-tajsko-ameriški koprodukciji in režiji Bojana Maraža z naslovom Sao, čas obreda.
Mesto, ki zahteva jasno vizijo
Za New York glasbenik pravi, da v tem mestu vlada posebna elektrika, ki te žene naprej. »Veliko je možnosti in konkurence, ki te prisili, da v tem prostoru najdeš svojo nišo, v mojem primeru v glasbi. Tukaj so dobri, zelo dobri in najboljši saksofonisti. Slabih ni. Zato moraš najti svojo smer,« je jasen Jan Kus. Sam je našel svojo umetniško vizijo v prepletanju jazza in glasbe svojega kulturnega okolja. Prav tako poudari, da se je v New Yorku zelo spremenil. »Ko sem prvič prišel sem na turističen obisk, pa tudi na začetku, po mojem prihodu, sem bil izgubljen in utrujen od gneče, hrupa, neizprosnosti in intenzivnosti okolja.« A ko se na to navadiš in zaobjameš vzdušje ter način življenja in dela v mestu, v njem postaneš močnejši, trpežen in potrpežljiv. »Si v središču sveta in to je spodbuda. Tu se udomačiš v sestopanju iz poznanega in utečenega,« okolje opisuje sogovornik. Kultura profesionalnosti, plačevanja in odpisovanja na elektronsko pošto je v New Yorku na visoki ravni, še eno od potez ameriškega mesta predstavi glasbenik. Čeprav v prostoru, kjer se živi za to, da se dela, ni vedno lahko.
Na kar pa se je v novem okolju moral sogovornik predvsem navaditi, je bilo dojemanje odnosov. »Ti pogosto temeljijo predvsem na sklepanju posla, različnih sodelovanj, interesov… S svojim zanimanjem za poglobitve različnih tem, resničnega zanimanja za osebno, sem bil v pogovorih lahko velikokrat preveč intenziven.« In tako si je našel bližnje ljudi v New Yorku večinoma med priseljenci iz Slovenije, držav nekdanje Jugoslavije, Portorika in Južne Amerike. »Konec koncev nas migrante močno povezuje to, da nikjer nisi čisto doma. Ne v New Yorku, kot tudi ne več v rodnem okolju.«
Jan Kus v New Yorku živi v mirnem predelu v Queensu, ki je etnično zelo raznolik, kar se vidi tudi v kulinarični ponudbi. Za vogalom stanovanjske hiše, kjer živi, si lahko recimo privošči burek, ki ga peče Sarajevčan, sicer pa je v njegovem okrožju skupno pet burekdžinic. »New York je kot več držav v enem mestu. Greš lahko v del, ki je čisto latinskoameriški, nato se pelješ dve postaji z podzemno in prideš v indijski predel…«
Čudno dobri vidiki tega časa
Za čas, ko so zaradi korone odpovedani številni koncerti, glasbenik pravi, da je to dvorezni meč. »Po eni strani je veliko dvomov in strahu, kaj to pomeni za glasbeno industrijo. Vse stoji. S Slavo Rican Assembly smo imeli za vsak mesec potrjen po en koncert, vendar je zdaj vse propadlo. Težko je, ker je toliko negotovosti in ker ne vemo, koliko časa bo vse skupaj trajalo. Tudi veliko klubov se je zdaj zaprlo. Po drugi stani pa je v tej situaciji tudi nekaj čudno dobrega.« In to je, da ima ustvarjalec veliko časa in miru. »V tem obdobju sem temeljito predelal svojo umetniško vizijo, za kar sicer nimaš časa. V tem načinu življenja, kjer moraš stalno delati, biti zbran in prisoten, ni prostora za refleksijo. Dolgčas je najpomembnejša stvar za kreativnost.«
Kot še dodaja Kus, skuša situacijo »gledati s pozitivne strani, čeprav je prihodnost kulturnikov res negotova in skrb vzbujajoča. Zato srčno upam, da se vse čim prej spet normalizira.«
