Ko se je pred desetimi leti Pina Sadar zaradi podiplomskega študija antropologije preselila v Veliko Britanijo, to zanjo ni bila prva izkušnja bivanja v tujini. Pred tem je bila na študijski izmenjavi na univerzi Andolu v Turčiji, eno leto pa zaradi dela pri evropskem projektu v Estoniji. Veliko Britanijo je nato izbrala za magisterij, kjer je pozneje še doktorirala. »Delala sem etnografsko raziskavo, v kateri sem v središče postavila muslimanske ženske in njihove razloge za nošenje obraznih in naglavnih rut. Zanimale so me njihove osebne izkušnje, s kakšnimi praktičnimi izzivi se srečujejo, in odnos okolice, kar sem umestila še v širši politični okvir,« tematiko svoje doktorske disertacije predstavlja antropologinja.
Ker je Pino Sadar od nekdaj zanimal tudi film – med študijem je dve poletji preživela v podsaharski Afriki, kjer je sodelovala pri nastajanju dveh dokumentarcev – je nato del svojega doktorata predstavila v kratkem dokumentarnem filmu. »V akademskem okolju pogosto pozabimo, da je treba naše raziskave in angažma približati širši javnosti. Film je privlačen medij za tovrstno posredovanje,« pravi antropologinja.
Po zaključku študija je kot podoktorska študentka ostala še za nekaj časa delovno povezana z univerzo v Durhamu, kjer je med doktoratom tudi predavala ekonomsko in politično antropologijo. Nato je prišla selitev v London in delo za Victim Support, nevladno organizacijo za pomoč žrtvam nasilja, predvsem ženskam. Po nevladnem sektorju je prešla v vladnega, ko se je kot višja politična svetovalka zaposlila na britanskem ministrstvu za digitalizacijo, kulturo, medije in šport. Zdaj pa dela v vladnem kabinetu na področju zakonodaje o enakopravnosti. »Gre za službo, kjer lahko veliko neposredno prispevaš družbi in širše svetu. Ukvarjamo se z aktualnimi temami, v zadnjem času s plačnimi vrzelmi in spolnim nasiljem nad ženskami na delovnih mestih. Zanimivo je videti rezultate dela, ki se izrazijo najprej v zakonodaji in nato v dejanski zaščiti ljudi, ki jo potrebujejo,« je jasna Pina Sadar.
Ob tem poudari, da v Veliki Britaniji precej antropologov dela pri vladnih politikah, kjer lahko posebno na področju zakonodaje o enakopravnosti in človekovih pravicah veliko prispevajo, saj na podlagi svojega znanja v ospredje postavljajo ljudi in njihove osebne izkušnje, ne samo golih pravnih procesov.
Ob pandemiji so antropologinjo premestili v krizno skupino za covid-19, kjer skrbi za domove za starejše in tiste, ki živijo v oskrbi. O zadnjih mesecih pravi, da so v službi zelo intenzivni. »Sprejemamo in uvajamo ukrepe pod velikimi pritiski javnosti in parlamenta. Delo in okoliščine so nenavadni. Česa takega v javnih politikah nisem doživela, niti med brexitom. Smo v krizi, čeprav se stvari počasi umirjajo,« razloži Pina Sadar in spomni, da so v Londonu v okviru obsežnega rahljanja ukrepov pred nekaj dnevi po treh mesecih vrata odprli pubi, restavracije, frizerski saloni ter druge kulturne in turistične ustanove.
Prazne ulice milijonskega mesta
»Letošnja pomlad je bila zelo nenavadna. Živim v prvi coni, v centru Londona, kjer so ulice vedno polne, zdaj pa so bile nekaj mesecev apokaliptično prazne. Večkrat sem se v tem času sprehodila ali tekla do Buckinghamske palače ali Tower Bridgea. Neverjetno je bilo videti znamenitosti, ki so sicer med najbolj obljudenimi na svetu, čisto brez ljudi,« Pina Sadar pripoveduje o novih prizorih sicer dinamičnega mesta, polnega ljudi in dogajanja.
Prav londonski velemestni vrvež je antropologinji zelo všeč, čeprav se je nanj morala ob prihodu navaditi. Prvi meseci so bili za sogovornico, ki je odraščala v Kranju in se je v London preselila iz mirnega, akademskega okolja na severu Anglije, zato težki. Naporen ritem milijonskega mesta, naseljenega z množico ljudi in številnimi dražljaji, od zvokov do vonjev, je zdaj ne le sprejela, temveč v njem uživa. In kot pravi, sčasoma najdeš svojo rutino in mir tudi v velikem mestu.
Sama to poišče v parkih. »London ima v primerjavi z ostalimi velikimi mesti zelo veliko zelenih površin, kamor se lahko umakneš in pozabiš, da si v urbanem okolju. Zelo lepa je tudi njegova okolica. V dveh urah lahko s kolesom prideš do neokrnjene narave. Pri čemer pa je življenje v Londonu veliko lažje, ko tu spleteš dobre prijateljske vezi, ki ti dajejo občutek domačnosti.«
Mesto, kjer obiščeš svet
Zaradi bogatega kulturnega dogajanja se v Londonu zdi, da si v središču sveta, še pravi sogovornica. »Vse razstave pridejo sem, vsi koncerti se zgodijo tudi tukaj.« Ob tem za London še pravijo, da v njem obkrožiš svet. »London je eno najbolj raznolikih mest. Več kot tretjina Londončanov je rojenih v tujini. To mesto je resnično babilonski stolp, saj v njem živi več kot 200 različnih narodnosti,« pojasnjuje Pina Sadar.
Da so v Londonu ljudje z vsega sveta, se pozna pri kulinariki in kulturi, pa tudi pri službah, kjer spoznavaš različne pristope do dela, kar je za mladega človeka, kot poudarja sogovornica, izredno dragocena izkušnja. Vendar pa imajo v tej etnični in kulturni raznolikosti še vedno veliko vlogo družbeni razredi. »Grozen prepad med družbenimi sloji, ki je v Angliji vpet v vse sfere življenja, zeva že stoletja in se le počasi spreminja, je v Londonu še bolj opazen. Prav te družbene razlike so med največjimi problemi države. Zato so tudi nedavni protirasistični protesti na Otoku, na katerih ljudje zahtevajo svoj prostor v družbi, zelo pozitivni in pomembni v kontekstu Anglije,« sklene Pina Sadar.
