Razstava Bauhaus na obisku, svojevrsten hommage stoti obletnici nastanka te avantgardne nemške šole oblikovanja, ki jo je po koncu prve svetovne vojne ustanovil arhitekt Walter Gropius, ponuja devet instalacij. Oblikovalca Tanja Devetak in Eduard Čehovin sta jih zasnovala opirajoč se na citate osmih avtorjev in pedagogov Bauhausa, med njimi Anni Albers, Herberta Bayerja, Marianne Brandt in Johannesa Ittna.
Spreminjati družbo
Izbrala sta avtorje, pri katerih sta izstopala tako njihov kreativni kot pedagoški potencial. Pri tem nista toliko izhajala iz prepoznavnih elementov te šole – značilnih geometričnih oblik ali barv –, temveč iz širšega družbenega pomena, ki ga je imela.
»Gotovo so bili zanje bistveni pojmi migracije, žensk, časa in prostora, svetlobe, industrijskega oblikovanja in rokodelstva, ki so v kreativnem delovanju enako pomembni še danes. Ko sva imela izbrane pojme, so se imena avtorjev citatov kar sama umestila v ta krog,« pojasnjuje Tanja Devetak.
Kompozicije novonastalih oblikovalskih vsebin reinterpretirajo citate z uporabo različnih tehnik, materialov in medijev, od tkanja in vezenja do rabe tekstila, papirja, kovine… »Pri tem sva se izogibala neposrednim prenosom oblikotvornih elementov, želela sva globlje v družbeno. Nisva si prizadevala, da bi bile najine intervencije take, kot bi bile pred stotimi leti, avtorje sva želela reinterpretirati v skladu z današnjim razumevanjem Bauhausa. Bili so prepričani, da kreativnost spreminja družbo, in to je ključno tudi danes.«
Simbolika prostora
Pop up galerije so v zadnjih mesecih tematsko gostile posamezne instalacije glede na simboliko izbranega prostora; Strle svetila je obogatila instalacija z Braillovo pisavo, ki je nastala v dialogu z izjavo Josefa AlbersaRaje vidim z zaprtimi očmi, Judovski kulturni center presunljiva črna vezenina z izjavo Človek mora imeti rad skrivnosti tekstilij v Auschwitzu umrle Otti Berger. Provokativen pedagog Johannes Itten je v knjigarni Konzorcij pristal s papirnato instalacijo in izjavo Učenje iz knjig in od učiteljev je kot potovanje z vozom, ki je uporaben le za vožnjo po cesti. Tisti, ki pride do konca ceste, pusti voz in nadaljuje pot peš.
»Vsak od prostorov, kjer smo gostovali in primarno seveda ni bil namenjeni razstavam, je zahteval razvoj orodja, da smo instalacijo tja umestili,« pravi še Čehovin. Navsezadnje so imele razstave tudi raziskovalno-izobraževalno plat – kako v časih hitre konzumacije ustvariti napetost, da jim obiskovalci v različne razstavne prostore sledijo več mesecev in jih med seboj povežejo v celostno pripoved?
