Peter Murphy, pevec in igralec: Sem eden, poseben in neponovljiv

Tovrstno etiketiranje sem vedno štel za velik privilegij z napako. Lahko sem realen in rečem, da sem na neki način zadovoljen, da se o meni razpravlja, četudi je še bolj pomembno, kaj se govori; da ne pride do prepogostih napačnih tolmačenj. Že dober mesec potem, ko smo leta 1979 z Bauhaus začeli nastopati, smo za seboj potegnili množično in zvesto občinstvo. Za to nismo potrebovali ne založbe ne medijske podpore, tako razvpiti smo postali. Dovolj so bile govorice, ki so krožile med ljudmi. Občinstvo se je namreč začelo identificirati z mojimi nastopi, ki so bili drugačni od vsega prej videnega in slišanega. Že zelo zgodaj so mi rekli celo novi Bowie, kar je še krepilo od zunaj oblikovano legendo in jo stopnjevalo. In četudi je bilo tovrstno poimenovanje zavajajoče, sem nekaj tega karakterja takrat v sebi celo odkril. Delno mi je bil v breme, a sem se v njegovo smer – znotraj kompleksne figure – začel razvijati v umetniškem smislu in po sili razmer poosebil nekaj teh botrskih prvin. Naj umetniki še tako kategorično zanikajo to dejstvo, je treba priznati, da nekaj vendarle posrkajo od poslušalcev pod odrom. Pri meni je bilo to še toliko bolj očitno, kajti nikdar se nisem poistovetil z nobeno glasbeno zvrstjo posebej, temveč le z umetnostjo kot nečim celovitim.

Ne, sem prevelik individualec, da bi se podredil množici ljudi. Priznam, težko se je meriti z menoj, in takšnih umetnikov nas je zelo malo. Zadaj ne stoji nobena strategija, temveč odnos do lastne posebnosti, ki ga gojim od takrat naprej, ko sem prvič stopil na oder. Nanj sem stopil s prepričanjem, da sem že tam, da je tu moje mesto, moj prostor. To je bilo davno pred vzponom gotske kulture, morda je bila v povojih, ni še bila opredeljena tako, kot se jo tolmači danes. Pri meni je šlo vedno za več, za nekaj, kar je prej povezano z ezoteriko kot bistvom gotske kulture, za poetiko, nadgrajeno s performansi. Posebnost je moje gonilo in moja umetnost. Bauhaus smo bili posebni in tudi Peter Murphy je eden, poseben in neponovljiv. Spomnim se, kako začuden sem bil, ko so me poimenovali boter gotske kulture, saj pravzaprav nisem vedel, kaj to je. No, vedel sem, le poistovetiti se na noben način nisem znal z gotsko kulturo. Sprva sem se celo sprijaznil z etiketo, a me je kmalu zaskrbelo, da bo ljudi preusmerila od bistva mojega sporočila, kar se je na koncu seveda pripetilo. Postala je zavajajoča, a se je enostavno nisem mogel več otresti.

To, kar me še danes rešuje pri vsem tem, je, da še vedno znam šokirati ljudi, ki se prvič soočijo z mojim nastopom. Nisem namreč retrospektivni umetnik, ki se je zataknil nekje v osemdesetih, temveč potujem s časom naprej. Pišem o stvareh, o občutenjih, ki so aktualni danes. To pomeni, da živim! Da razumem!

Ne, tudi z glam rockom nimam prav nič skupnega. Sem lep, glamurozen, a vseeno precej bolj klasičen, oscarwildovski tip človeka. Ne trudim se biti glamurozen, ker to sem, to izražam. Nisem Bowie, da bi se pretvarjal, da sem nekaj, kar nisem. Prav tako ne rečem ničesar, česar ne mislim. Ziggy Stardust je bil David Bowie – to je bil dejansko on! Vse drugo je bilo »fake,« za pop kulturo sicer dobro, a to ni bil pravi Bowie. Ko sva se spoznala, sem ga vprašal zelo neposredno: »Povej mi, kdo si.« Ni mi znal odgovoriti, rekel je le, da je utrujen. Biti kameleon je za razvoj kulture v redu, a slabo za kameleona. Zato v življenju nikdar nisem igral nekaj ali nekoga. Vedno sem bil le Peter Murphy, naravno poetičen in precej bližje Edith Piaf, Franku Sinatri in Muhammadu Aliju kot komurkoli drugemu.

Nikakor. David Bowie je bil moj učitelj, ki mi je nekoč dejal: »Be yourself if you want to be me,« kar sem pozneje tudi uporabil v pesmi Dissapearing. Spoznala sva se med snemanjem filma Hunger leta 1983 … Z njim sem se pri trinajstih prvič »srečal« na šolskem avtobusu, ko mi je prijatelj pokazal črno-belo sliko Ziggyja Stardusta. V tisti oprijeti obleki, kjer so bile vse obline dobro vidne, me je čisto prevzel. Zgodil se je neverjeten erotičen moment. Videl, našel sem se v tej prezenci. Naj ti zaupam eno anekdoto. Leta 2005 sem bil v New Yorku. Enostavno sem si dejal, da ne smem domov, ne da se mu še enkrat zahvalim za vse, kaj je storil zame samo s tem, da je bil David Bowie. Poklical sem njegov menedžment in dejal: »Zdravo, tukaj Peter Murphy.« Dekle na drugi strani me je vprašalo: »Peter Murphy iz skupine Bauhaus?« Odvrnil sem: »Ne, tu Peter Murphy od Petra Murphyja.« Takoj se mi je začela opravičevati, a prav to sem se naučil od njega, od njegovega Ziggyja Stardusta, ki je naravnost fenomenalen in neponovljiv umetniški akt. Povsem logično je bilo, da smo z Bauhaus naredili priredbo te pesmi! V nekem trenutku mi kaj drugega ni preostalo. Tudi na tej turneji se mu oddolžim s priredbo skladbe The Bewlay Brothers. Tudi tako sem ga doživljal, kot brata v umetnosti.

Nedvomno, tega niti ne morem niti ne mislim zanikati, četudi bi hotel. Skladba se tolmači tako in nimam nobene pravice, da bi pripadnike gibanja prepričeval v nasprotno. Bela Lugosi's Dead je devetminutni srhljivi tour de force z vso dramatiko, ki jo odjemalci gotske kulture ljubijo. Živijo! A tudi oni ne morejo spregledati dejstva, da smo se Bauhaus zgodili mnogo prej, preden je darkerstvo postalo trend. Takrat nas že ni bilo več, zato jim nismo mogli kazati poti v temo.

S hčerjo Bela Lugosija sem se srečal že v zgodnjih devetdesetih, pred kratkim pa sem v Los Angelesu spoznal tudi njegovega sina. Prišel je z vso družino, celo z vnuki. Povedal mi je, da je zelo ponosen, da sem pesem posvetil njegovemu očetu. Med kramljanjem me je spreletel neverjeten in ugoden občutek, da me šteje za varuha spomina in zavedanja o njegovem očetu. Pesem je in ostaja namreč redno na mojem programu. Bela Lugosi tudi z mojo pomočjo ostaja nesmrtna ikona hollywoodske kulture, četudi pesem ko taka sploh ni bila mišljena kot hvalnica ali posvetilo. Bolj je bila odslikava kiča zgodnjih dni Hollywooda in nemega filma. To je bil čas Bela Lugosija, ki mu je lahko uspelo le takrat, saj ni znal govoriti angleško. Ubili smo zvezdo, da smo jo naredili nesmrtno. Čista vampirologija! Temu sem podredil tudi performans skladbe, ki mora biti strašljivo lepa.

To je mit. Nikdar nisem spal v krsti.

Teatralnost je že od nekdaj vraščena vame, le prebuditi jo je bilo treba. Že ko sem začenjal, sem se oklical za pankrta baletnika Nižinskega. Od tu naprej se je vse razvilo naravno. Na odru se razživim, na odru pravzaprav živim. Oder je moj naravni habitat. Enostavno se performansa ne morem otresti, ker bi s tem izgubil veliko sebe. Tega pa nočem. Vsa etika Bauhausa je bila zasnovana na tem, da smo uporabili vse, kar nam je prišlo pod roko. Tako smo praktično brez vsakršnih sredstev zgradili svoje umetniško okolje. Kupovali smo rabljene tovarniške luči za odpis in jih postavili na tla, da smo naredili sebi primerno črno-belo okolje za snemanje videov. Ničesar umetnega ni bilo, to okolje je bilo za naše potrebe naravno. Bauhaus smo bili zelo inteligenten in napreden bend, vendar so oni hoteli biti le navadna pop skupina. To so dejansko tudi bili vse do mojega prihoda. Z menoj na odru smo začeli izstopati, postajati posebni. Posebnosti je na trenutke sledil le Daniel Ash, vendar je kmalu postalo presneto preobremenjujoče. Nisem se želel razlikovati, a prav tako pod nobenim pogojem nisem hotel biti oni. Z njihovega zornega kota je bilo »mi in on«, kar nas je seveda pripeljalo do konca. Jaz sem vedno bil jaz, nič drugega nisem mogel biti ali postati.

Nisem igral, to sem jaz. Vso franšizo so zasnovali na meni, na moji prezenci, in režiser je to dobro vedel, zato sem moral nastopiti. Vsa etika in estetika, ki se vleče skozi sago, ima izhodišče v mojih odrskih teatralijah. Podobno je bilo s filmom Hunger. Moj performans skladbe Bela Lugosi's Dead je pomenil temeljni načrt za postavitev filma, s poudarkom, da ne gre za igro, temveč mene. Med snemanjem sage mi je režiser David Slade to priznal. Zelo diskretno, da drugi igralci ne bi slišali, mi je na koncu snemalnega dne dejal: »Končno imam na filmu pravo stvar.« Samo enaindvajset sekund je bilo potrebnih, da smo predstavili bistvo vse franšize. Lahko bi celo dobil oskarja, če bi obstajala kategorija za najkrajši cameo vseh časov.

Tovrstne misli se mi podijo po glavi že dolgo časa, četudi bi vsak moj nastop lahko tolmačili kot neko obliko teatra, ne ravno klasičnega, a vseeno. Moja žena je režiserka, koreografinja in avantgardna plesna umetnica, zato intenzivno razmišljam o tem, da bi na oder postavila predstavo, kjer bi prišlo do kombinacije glasbe, igre in modernega plesa. Načrtujem, da bi združila moči. Za nekaj takšnega seveda potrebuješ čas in sredstva, saj se nikdar nisem šel nikakršnega polovičarstva. Predstava bo morala biti dodelana do najmanjše podrobnosti, sicer do nje ne bo prišlo.

Religija je nekaj zelo osebnega, vsaj sam jo dojemam tako; kot obliko izganjanja hudiča, ki so ga vame »zasadili« že zelo zgodaj. Kot otrok sem rad preživljal čas v cerkvi, poslušal maše in nabožne napeve, četudi mi nikdar ni šlo v račun, kako je nekdo, duhovnik, lahko posrednik med menoj in Bogom. Kdo mu je podelil ali zaupal to pravico? Veliko takih vprašanj je mogoče najti na prvencu Bauhausa – In the Flat Field. Katolištva vseeno ne zanikam in ga štejem za velik privilegij, za osnovni kompliment mojega duhovnega razvoja, ki me je pripravil za pot življenja. Nisem rockovska zvezda, temveč zelo posvečeno duhovno bitje, ki se še vedno uči. Med napakami iščem zavedanje in bistvo obstoja in prav tako odgovor na vprašanje, kako se prebiti čez, čez vse storjene napake. Bistvo ni spoznanje, temveč tisto, kar dobiš iz spoznanja, ki deluje na več ravneh. Vse to je povezano s svetim, natančneje z Bogom oziroma predstavo o božjem, ki se razlikuje pri vsakomur od nas. Zato obstaja samo ena religija, kar pa nikomur izmed nas ne daje pravice, da trdi, da je njegova tista prava, religija nekoga drugega pa ni!

Največji problem termina sufizem je njegova zahodna interpretacija, namreč da gre za islamski misticizem, kar seveda ni res. Misticizem je srce vseh duhovnih resnic, prostor, od koder izhaja vsa duhovnost. Ta prostor je neopredeljiv in zato, če boste srečali nekoga, ki trdi, da je sufi, vam že zdaj povem, da to ni res. Vsi preroki so imeli prav, vsi so nam – a vsak na svoj način – posredovali enako sporočilo in vsota teh sporočil sestavlja spoznanje o božanskem. To je končno vedenje, ki nas uči, da poiščemo način, kako živeti. Obstajata samo božansko in njegov sledilec, ljubljenec in ljubljen; si, kar doživljaš, kar spoznaš, in to si ti. To je enost obstoja, ki ti onemogoča, da si nekdo drug, nekdo tretji. Ljudje smo se začeli razločevati med seboj na podlagi etiket. Lepimo jih na druge, najsi gre za verovanja, navijaštvo, ljubezen do nečesa, da bi se razločili. Ali se res moramo ločevati? Tako ali tako nas učijo, naj ne iščemo gospoda, saj bo gospod poiskal nas. Zakaj se potem trudimo in na silo verujemo v nekaj, kar nas bo na koncu poiskalo samo? Vse to lahko postavimo tudi v kontekst umetnosti, v kontekst rockovskega benda, vendar ni pomembno tisto, kar vidiš ali slišiš, temveč tisto, kar občutiš. Bauhaus je samo drobna kapljica v mojem umetniškem oceanu. Pomembna kapljica, a hkrati neznatna. Nična.

Stalno.

Ker je treba biti previden. Imam veliko moč nad nekim krogom ljudi. Mnogi fani me častijo po božje, kujejo v nebesa, zato moram paziti, kakšne resnice jim posredujem. Niti pomisliti si ne upam na to, kaj bi se zgodilo, če bi postal duhovni vodja. Nekaj vseeno vem: ljudi bi naučil gledati v smer, kamor bi pokazal. Ne glejte mene, temveč tja, kamor je usmerjen prst.

Ne, še vedno jo izvajam, le v nekem trenutku sem jo črtal s programa, ker nekateri – zlasti člani skupine Bauhaus – niso razumeli, kaj sem z njo pravzaprav hotel povedati. Nikdar ne bom razumel, zakaj so pesmi pripeli stigmo, da gre za antireligijsko pesem. Še zdaleč ni tako! Njeno glavno sporočilo opozarja na nevarnost obsesije, ki pripelje do mazohizma. Poglejte po svetu: ljudje se danes pribijajo na križe, da bi bili podobni Jezusu. Otroke silijo, da klečijo pred nekom, ki je pribit na križ. To je bolno. Ne vem, kakšno zvezo ima to s svetim duhom. Nekoč sem mislil, da Bog želi, da ne trpim, da sem srečen, da živim. V nekem trenutku sem imel enostavno dovolj napačne predstave o tem, kaj pesem predstavlja, zato sem jo dobesedno prepovedal. Jezen sem bil, ker je sporočilo tako očitno, da bi vsakdo moral takoj vedeti, v čem je bistvo. Danes je drugače, pesem znova igram, včasih zgolj na akustično kitaro.

Ne bom skrival: vedel sem, da bo tako. Že v trenutku, ko sem prvič stopil na oder, sem namreč imel o sebi zelo dobro mnenje. Nisem bil iluzija, temveč nekdo, ki ve, da bo nekaj velikega dosegel. Ni šlo za upanje, temveč vedenje. Stopil sem v temo in se v istem trenutku z njo zlil. Vem, sliši se prevzetno, a povedal sem le tisto, kar vsi vedo, o čemer se pišejo članki, študije. To je vsa resnica, na katero pa nisem bolestno navezan. Če nekdo misli drugače, se ne nameravam prepirati z njim. Nimam ne volje ne časa za kaj takšnega. Polen pod nogami sem vajen in jih danes že samodejno prestopim. Vem, kaj sem, kaj vse sem naredil, koliko ljudi sem navdihnil, in tega mi nihče ne more vzeti.

Glasbeno časopisje se je na vse pretege trudilo, da bi nas utišalo, dosegli pa so ravno nasprotno. Ljudi je zanimalo, kaj je narobe z nami, da so se tako spravili na nas. To je preusmerilo pozornost na Bauhaus in mi smo to izkoristili. Publika je namreč spoznala, da se gremo zares, da naš akt ni zlagan, in govorice so začele krožiti naokoli. Kar naenkrat se je odnos do Bauhausa spremenil. Uspelo nam je na naš način, na način, ki smo ga izbrali sami. Ni nam bilo treba iskati založb, temveč so založbe poiskale nas. To je bil čas, ko si glasbena scena še ni povsem opomogla od pankovskega blitzkriega in je iskala nove radikalne poti. To nam je ustrezalo, saj smo bili lepi, nevarni in radikalni. Bauhaus ni bil proti ničemur, temveč je le poiskal lepoto na najmanj pričakovanem kraju.

To, kje sem, je povsem nepomembno. Kot umetnik pripadam svetu in v tem smislu nimam doma. Povsod sem tujec in povsod doma. Dom je nekaj, kar vedno nosim s seboj. To je enkratna izkušnja, ki mi pomaga pri umetnosti.