Za izziv tistim raziskovalnim novinarjem, ki imajo korekten namen pripomoči h kvalitetnejšemu izvajanju javnih natečajev, dajem namig, da poskušajo ugotoviti, koliko je netočnosti v mojih do zdaj objavljenih pismih, kjer sem se vsebinsko dotaknil kar nekaj ključnih problemov. Ti največ pripomorejo, da je na področju izvajanja javnih naročil gradenj v vseh fazah izvedbe gradbenega projekta toliko kolobocij.
Neusposobljeni investitorji, nekvalitetni projektanti, neodgovorni nadzorniki in neozaveščeni izvajalci so samo koristniki sistemskih rešitev, ki so jim dane na razpolago. To so vzroki, da bi se davkoplačevalci kot bralci informacij lahko s pomočjo medijev na žalost pravzaprav na drag način ozaveščali in spoznavali, kdo in na kakšen način je povzročitelj težav in posledično nastanka problemov. Kritična masa javnega mnenja bi edina lahko sprožila aktivnosti, da se s polno odgovornostjo začne urejati problematika javnih naročil.
Najpogosteje se pritožbe ponudnikov ponujajo javnosti kot največji problem težav v postopku javnega natečaja. Taka trditev ni pravilna in nima argumentirane osnove, saj ima vsak ponudnik pravico uporabiti vsa pravna sredstva, ki jih omogoča veljavna regulativa. Osnovni problem javnih naročil tiči v kvaliteti oziroma popolnosti razpisne dokumentacije posameznega javnega natečaja. Tukaj je pravzaprav leglo vseh težav, ki ne povzročajo zapletov samo v fazi izbora potencialnega izvajalca, marveč vplivajo tudi na nastanek vseh drugih problemov v vseh nadaljnjih korakih uresničevanja posameznega projekta.
Kako je mogoče, da mora ministrstvo za okolje z zakonom prisiliti k upoštevanju zavez za preprečevanje socialnega dampinga, čeprav literatura, ki jo večina investitorjev že od leta 2003 uporablja kot vsebinski sestavni del dokumentacije javnega natečaja, obvezuje naročnika k tovrstnemu nadzoru? Pa ga v vseh do zdaj medijsko odmevnih primerih nihče ni uresničeval. Če bi bilo drugače, se ne bi dogodki v povezavi s tabelami pri natečaju za drugo cev karavanškega predora tako zavajajoče predstavljali javnosti.
Kakšen je razlog, da se ne sankcionira vsakega investitorja, ki v obsegu pogodbene vrednosti porabi tudi vrednost ocenjenih nepredvidenih del, čeprav ta v času izvajanja sploh ne nastanejo? V primeru porabe omenjenih sredstev bi se moralo sankcionirati tistega povzročitelja, ki je kriv, da se je ta obseg pogodbene vrednosti tudi koristil. Le v primeru nujnih nepredvidenih del se sankcioniranje ne izvede. Z drugimi besedami, napake se ne smejo nagrajevati, ne glede na to, kdo je povzročitelj.
Kateri so razlogi za nesprejetje zakonsko zahtevanih standardiziranih opisov del, ki edini omogočajo v postopku javnega natečaja presojo v slučaju ugotavljanja prenizke cene? Zakaj je zakonodajalec standardizirane opise poimenoval s popisi, je uganka, na katero obstaja odgovor, pa mi omejitev dolžine pisma to ne omogoča.
V razmislek vsem pa kot dilemo postavljam vprašanje, ki posledično prizadene nas davkoplačevalce. Zakaj se z obveznim poimenovanjem popisov del s predizmerami kot sestavnim delom razpisne projektne dokumentacije ne želi urediti odgovornosti vsakega akterja pri izvedbi javnih del gradenj? Del odgovora nakazuje stari rek, da ribarjenje v kalnem ima svoj namen, smoter neukrepanja pa koristijo izvajalci takih aktivnosti.
Dušan Divjak, Spodnja Slivnica
