Tak tipičen primer je ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec. Njej se je preprosto zgodilo, da je postala predsednica stranke in ministrica za kmetijstvo, potem iz razlogov, ki so jasni le Janezu Janši, ne pa tudi slovenski javnosti, postala še podpredsednica vlade in, glej ga zlomka, še »varovana oseba«. Pri tem mi res ni jasno, pred kom jo je treba varovati oziroma kdo jo tako ogroža. Mogoče je nekdo imel interes imeti jo »pod nadzorom«. Kot sama pravi, veliko je na terenu, med ljudmi, ki jo imajo radi, menda pa je ja ne bodo napadli taisti ljudje, da jo morata varovati kar dva varnostnika. Pa še družino ogroža, ker jo na službeno-zasebne obiske vleče s seboj. Ni jasno, ali takrat varujejo samo ministrico ali vso družino. Po pravici povedano, to, kar je ona počela prej, je bilo delo referenta, ki je daleč od izkušenj, ki so potrebne za opravljanje nalog in dela ministrice.
Ni dvoma, da bo morala oditi z obeh »delovnih mest«, predsednice stranke in ministrice, in zapomnil si jo bom samo po vsak dan novih oblekah. Stvar meril vsakega posameznika, kar zadeva okus. V tako kratkem času praktično ni ničesar pokazala, ne kot predsednica ne kot ministrica. Kot da bi bila edina, ki dela na ministrstvu. Praktično, razen dveh, treh izjem, se nihče ne oglaša s tega ministrstva razen nje, kot da bi bila tam deklica za vse. Vsaj malo bi se lahko potrudila, da prebere in se seznani z nalogami ministrice. Vrhunec njene nesramnosti je komuniciranje s kmetijskim področjem prek twitterja in facebooka. Mar misli, da vsi kmetje komaj čakajo, da vidijo, kaj jim je ministrica tvitala, da takrat ustavijo stroje, vržejo motike, vile, sekire in letijo brat pisanja svoje ministrice?
O članih DeSUS, upokojencih, raje ne govorim. Vrhunec nesramnosti in nespodobnosti je njena in Logarjeva skupna fotografija in kazanje računa, kaj sta spila, in da sta ga tudi sama plačala. Vsak pač počne to, kar zna, tako tudi ta dva izgubljena ministra, vse v slogu, češ kaj nam pa morete. Sporočata nam, da tudi sklepa ustavnega sodišča o dopolnitvi volilne zakonodaje ne bodo spoštovali in da ga bodo zaobšli ter bodo ponovno izvoljeni na naslednjih volitvah. Zato, ker Pivčeva in drugi politiki komunicirajo na drugih frekvencah in ne slišijo ljudstva, se jim bo to ljudstvo »maščevalo«. Če Pivčeva ne sliši in ne razume, da se ji dogaja ljudstvo, ji sporočam, naj se umakne, ker dela škodo temu ljudstvu. Tudi drugi večni politiki bodo počasi odšli, zato naj se njihovi politični »karierni spremljevalci« počasi pripravijo na to, kaj bodo počeli, ko nekaterih večnih politikov ne bo več na prizorišču; živeti med ljudstvom in jih srečevati vsak dan najbrž ne bo prijetno.
Na koncu ne morem mimo predsednika vlade Janše, ki pa res ne sliši dobro. Petnajst tednov ljudstvo protestira zoper njegovo početje in Janša noče slišati sporočil. Uspe samo tvitati, tako da ne vem, ali Janša kot posameznik ali kot predsednik vlade tega ljudstva ne sliši, ga tudi ne pozove na pogovor, da bi vsaj tako slišal, kaj mu želi povedati. Najbrž si mu ne upa pogledati v oči. Rajši gre po svoje naprej in – so what!
*Ne slišim dobro oziroma v izvirniku Ne čujem dobro je legendarna izjava srbskega diktatorja Slobodana Miloševića.
Remzo Skenderović, Ljubljana
