Petnajstletni Maks Lenart Černelč s starši in starimi starši živi v Rožni dolini v Ljubljani. Hoteli smo ga obiskati v njegovem ateljeju, ki je sicer njihova dnevna soba, a je trenutno zaradi tveganja okužbe s koronavirusom v izolaciji. »Živimo v hiši, tako da grem lahko tudi ven na vrt in okrog hiše, da se razgibam,« me potolaži, čeprav je v karanteni že od februarja. Ima namreč spinalno mišično atrofijo, torej enako diagnozo kot mali Kris, ki se je skozi humanitarno akcijo tako priljubil Slovencem. »Moje življenje v izolaciji ni najudobnejše, pa tudi ne kaj dosti drugačno, kot je bilo pred koronavirusom. Veliko šolskih obveznosti opravim od doma, s prijatelji se v živo ne videvam skoraj nikoli.«
Zrelo gleda na svojo izkušnjo: »Bolečine zaradi zakrčenih mišic odpravljam s fizioterapijo. Vsake tri mesece pa dobim tudi zdravilo – aplikacijo nusinersena spinrazo, ki preprečuje napredovanje obolenja in je moje stanje že izboljšalo. Me pa po prejemu zdravila običajno kakšne dva tedna boli križ, vsakič obstaja tudi tveganje glede stranskih učinkov. Vidi se in čutim, da zdravilo zares učinkuje, sem v boljši fizični kondiciji, izboljšujejo se moje motorične sposobnosti.«
Toda to, po čemer ga pozna slovenska likovna javnost, ni njegova bolezen, temveč ustvarjanje. »Doslej je dosegel neverjetne rezultate na področju likovnega ustvarjanja, to smo prepoznali doma in v tujini,« je ob njegovi trenutni razstavi Čas v galeriji KD Ivana Cankarja na Vrhniki dejala umetnostna zgodovinarka in kustosinja pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) Olga Butinar Čeh, ki je o delu mladega ustvarjalca napisala tudi daljšo kritiko, dostopno na naši spletni strani.
Na razstavi je 44 grafik, v glavnem črno-belih, 2. septembra pa bodo dodali še 20 del, ki jih je mladi umetnik ustvaril v zadnjih dveh letih. To je že njegova druga razstava v tej galeriji, prva je bila leta 2012. Do konca leta bo imel še nekaj razstav po Sloveniji, sicer pa je doslej že večkrat razstavljal samostojno in sodeloval na kar 92 skupinskih razstavah doma in v tujini.
Računalnik kot umetniško orodje
»Razlika med prvo in drugo razstavo na Vrhniki je očitna,« pravi Maks Lenart Černelč. »Takrat sem risal še z roko, uporabljal sem flomastre, akrilno barvo in druge risalne tehnike, zdaj pa ustvarjam s pomočjo računalnika, delam v glavnem grafike, za kar uporabljam različne programe, recimo sketchup, autocad, apophysis, adobe photoshop, adobe dimension, chaospro. Najprej narišem oziroma oblikujem risbo, nato jo programiram skozi različne programe, tudi skozi photoshop in tako, da uporabim 3D-tehniko – tako rekoč risbo deformiram do te mere, da nastane nekaj novega. To je dolgotrajen proces, včasih traja tudi leto dni, ker kakšno risbo za nekaj časa odložim, kot sem recimo Kosilo, in se je spet lotim pozneje.«
Motive išče v naravi, vesolju, so realni in imaginarni, hkrati pa ga vznemirja vse, kar ga obdaja, tudi problemi, na katere ima potrebo kot ustvarjalec opozoriti. Zanimajo ga tudi videnja, ki jih človek vedno dobi v pravem trenutku, včasih tudi skozi krize. »V glavnem pa so problemi v glavah, tam si jih ljudje delajo,« meni.
Še vedno je edini Slovenec, čigar risba je krasila začetno stran spletnega brskalnika google, in sicer Pravljična dežela Slovenija, ilustracija Dirka po Sloveniji pa se je znašla na uradni majici mednarodne kolesarske dirke po Sloveniji 2014.
Piše nov roman
Maks Lenart Černelč s pričakovanji zre v prihodnost. V jeseni začenja šolanje na klasični gimnaziji svetega Stanislava v Šentvidu. »Moje likovno ustvarjanje bo ostalo več kot hobi, toda nekoč želim biti naravoslovec, znanstvenik. Zanima me biologija, pravzaprav bionika, zanima me razvijanje novih bitij.«
Že pred leti je napisal roman s tematiko znanstvene fantastike, o bitju iz vesolja in njegovih epizodah tukaj na Zemlji. »Skozi te prigode dejansko opisujem človeške navade.« Knjiga je pred kratkim doživela ponatis in bila na pobudo založbe prevedena v angleščino, nemščino in kitajščino. Sicer pa že piše nov roman. Pravi, da piše tudi pesmi, ima jih že vsaj za eno pesniško zbirko.
