Prav gotovo bi o virusu kaj slišali od potujočih pevcev. Verjetno ne bi peli ljudem, ki bi jih bolezen prizadela, bi pa novico zapakirali v neko zgodbo, ji dodali melodijo in jo ponesli naokrog, ob tem pa tudi kaj zaslužili. Sčasoma bi v pesmi prelili verjetno tudi zgodbe o družinah, ki so izgubile veliko članov, o stiskah posameznikov. Take sledi imamo iz zgodovine, recimo Pesem o koleri iz 19. stoletja. Novice o koronavirusu verjetno k nam tudi ne bi prihajale iz Kitajske, ampak iz bližnjih dežel, od koder bi nas bolezen neposredno ogrožala. Takšne pesemske novice je spodbujala tudi oblast, pevci so dobili plačilo. In niso jih recitirali, ker je bilo petje za ljudi bolj privlačno.
Pevci so si zgodbe verjetno prikrojili tudi malce po svoje. Se ve, koliko so informacije iz teh pesmi sploh relevantne? V pesmi Potres v Lizboni (1755) je več čustev kot »dejstev«.Veliko je bilo možnosti, da so se kakšni detajli zamolčali in se je postavilo v ospredje tisto, kar je pač videl ali poznal pripovedovalec oziroma pevec. Če Potres v Lizboni primerjamo s tujimi pesmimi na to temo, zlasti nemškimi, vidimo ta osebna sita. Našo različico je spisal organist in šolmošter in v njej ni obžaloval le naravne nesreče, ampak je izražal tudi skrb za posmrtno srečo ljudi, ki so umrli nenadne smrti in s tem nespravljeni z bogom.
Je morda vendarle šlo tudi za »senzacionalno« zgodbo iz Lizbone?Večinoma je pri teh pesmih res šlo za senzacionalnost, ker so jih pevci kot take tudi zagotovo slišali. Umorov in kaznovanja morilcev, ki so pogosta snov, niti ni bilo treba potencirati, te pesmi so bile že same po sebi dramatične. Usmrtitve so potekale pred očmi javnosti, v Ljubljani recimo na Friškovcu. V mestu so jih torej videli v živo, na podeželju pa so bili za novice o tem pripravljeni plačati. Okoličani so prišli v stik s potujočimi pevci predvsem ob semanjih dneh, ne le pri nas, tudi v Evropi je bilo tako. Pevci so imeli s sabo velike slike na platnu, ki so prikazovale neki dogodek, danes bi jim rekli stripi, prodajali pa so tudi letake, na katerih so bile natisnjene pesmi.
To sporočanje je imelo več ravni: ljudje z družbenega obrobja so recimo s petjem reševali eksistenčne skrbi, drugi so radi potovali in nastopali. V času Osmanskega cesarstva so imele slovenske dežele v srednji Evropi zelo pomemben položaj tudi zaradi pretoka informacij. Opazimo lahko celo kontinuiteto z viteškimi liriki.
Pevci so bili hkrati pogosto rokodelci, sploh pri nas, kjer je bilo delo vedno pomembna vrednota. Ljudje so lažje sprejeli pevca, ki je k njim prišel z nekim orodjem, ali prodajalca, ki jim je potem še kaj novega zapel. Povezovanje med rokodelstvom in petjem lahko opazujemo vse do druge svetovne vojne. Pri tem času se v knjigi tudi ustavim, saj so bili takrat časopisi že zelo dostopni, pojavil se je radio, namesto pripovednih pesmi pa so privlačne zgodbe ponujali gledališki odri. Petje postane razumljeno kot beračenje oziroma služenje na nelegalen način.
Očitno so bili naši kraji za te pesemske zgodbe zelo pretočni.Pretočnost pesemskih zgodb govori pravzaprav o verigi potujočih pevcev, ki so se gibali po različnih deželah, tako se je tudi ustvarjalo pesemsko izročilo. Prek tujih potujočih pevcev se je med nami ustalilo predvsem tisto, kar je prihajalo z nemškega območja, močne povezave so bile s češkim prostorom, glede drobnega tiska smo bili zelo povezani tudi s severno Italijo. Te povezave so bile bistveno pomembnejše, kot si danes predstavljamo. Še iz Trubarjevega časa vemo, da so se kranjski deželni stanovi uprli, ker je k nam prihajalo toliko nemških kramarjev. Verjetno so bili med njimi tudi taki, ki so »trgovali« s pesmimi.
Čemu je torej etnolog Karel Štrekelj (1859–1912) te pesmi pustil zunaj nabora slovenskih ljudskih pesmi?Ljudske pesmi so bile tiste, s katerimi so takrat izpričevali našo nacionalno zgodovino, bile so spomenik, simbol narodove identitete. Pesmi potujočih, uličnih pevcev pa tega poslanstva niso imele. Usmerjevalci zbiranja so si predstavljali, da so prave slovenske ljudske pesmi lahko nastale le stran od nemških vplivov, na podeželju, niso pa vedeli, da so tam dobili tudi pesmi, ki so prišle iz mesta, in da so te ravno tako pomembne. Veljalo je tudi, da so prave ljudske pesmi le tiste, pri katerih ne poznamo avtorja. V tem sploh nismo bili posebni, tako so razmišljali tudi drugi narodi. Bilo je torej več zadržkov, zato je treba Štreklja tudi razumeti, da jih ni uvrstil v zbirko. Pozneje, v začetku 20. stoletja, se v nemškem okolju in torej tudi pri nas ta percepcija spremeni in obvelja, da so ljudske pesmi tiste, ki jih ljudje sprejmejo, spreminjajo in živijo z njimi. Mednje torej sodijo tudi te po krivici prezrte pesmi potujočih pevcev.
