Režiserka Ema Kugler je pred dnevi za svoj zadnji celovečerni igrani film Človek s senco dobila že sedmo mednarodno nagrado, tokrat na filmskem festivalu v Buenos Airesu. Toda vsestranska ustvarjalka, ki je pri svojih projektih – naj gre za performanse ali filme – pogosto tudi scenografka, kostumografka, scenaristka in producentka, nima časa počivati na lovorikah, saj je že pred novim izzivom, ki na finančno podhranjeni neodvisni sceni ni redkost: ostala bo brez prostora za delo.
Še spomladi je načrtovala, da si bo po dolgem času le privoščila nekaj oddiha: »Od leta 1997 do zdaj sem delala skorajda brez premora, imela nisem niti prostega vikenda, kaj šele dopusta,« je dejala le nekaj dni po tistem, ko ji je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo. A okoliščine so jo kmalu spet pognale v gibanje: izkazalo se je, da mora po desetih letih oditi iz opuščene hale v kompleksu poleg Železniškega muzeja, kjer je ustvarila vrsto projektov – in ki jo je iz na pol ruševine sčasoma uredila v kraj, ki ga je lahko uporabljala za svoje umetniške potrebe: kot delavnico oziroma atelje, kot skladišče, a tudi kot prizorišče ali snemalno lokacijo. »Izseliti se moram do 31. avgusta,« pove. »Vsa prizadevanja za dogovor, po katerem bi lahko ostala vsaj do prihodnjega leta, da bi zaključila nekatere projekte in poiskala novo rešitev, so bila zaman.«
Raje beton kot razkošje
Dotrajano stavbo je dobila v brezplačno uporabo od Slovenskih železnic, ko je leta 2010 iskala nov prostor za ustvarjanje. »Ko delam, v resnici ne potrebujem razkošja, še manj reči, na katere bi morala paziti, da jih ne poškodujem, kakor je na primer parket; bistveno je, da je prostor dovolj velik za nemoteno delo, sicer pa mi še najbolj ustrezajo betonska tla, gole stene, debeli kabli za elektriko – skratka, robustno industrijsko okolje,« prizna. »Toda praznih prostorov te vrste ni veliko.« Opuščena strugarna v bližini tirov, ki jo je že močno načel zob časa, bila pa je tudi dokaj zanemarjena, morda res ni delovala privlačno, kljub puščajoči strehi in več razbitim šipam pa je ponujala precej od tega, kar je potrebovala. Tedanji direktor Železniškega muzeja je bil zamisli naklonjen: objekt je dobila v uporabo, ga za silo popravila in v njem – čeprav ni tam ne ogrevanja ne sanitarij – vse do danes izdelovala scenografije, pripravljala performanse in snemala filme.
Pogodbo o brezplačnem najemu je podaljševala vsako leto, lani pa se je novo vodstvo muzeja odločilo, da ima s prostorom druge načrte in da ga bo poskusilo oddati po tržni najemnini. Na izbiro je nazadnje dobila dve možnosti: podaljšanje pogodbe ob plačilu mesečne najemnine v višini 1500 evrov, stroškov elektrike in vzdrževanja – ali pa izselitev. Ob tem so ji očitali tudi nevestno rabo prostorov, češ da so slabo vzdrževani, a Kuglerjeva poudarja, da je za zgradbo ves čas skrbela bolj ali manj sama, jo pobelila ter odpravila nekaj manjših napak, medtem ko so se lastniki potrudili le z zasilnim popravilom strehe. Podpis ponujene pogodbe je zavrnila.
»Stroški najema bi znašali precej več kot 20.000 evrov na leto, česar seveda ne zmorem,« pravi umetnica, ki svoje projekte običajno pripravlja za nekajkrat manjše vsote. »Glede na stanje, v kakršnem je stavba, tudi sicer dvomim, da jo je mogoče oddati za toliko denarja.« Naposled se je dogovorila, da prostor izprazni do konca avgusta, do tedaj pa plačuje stroške elektrike; za pomoč in posredovanje je zaprosila tudi kulturno ministrstvo, a so od takrat minili trije meseci, odziva pa (še) ni.
Brez prostorov ni umetnosti
Skorajšnja izselitev je spremenila tudi njene načrte: nameravala se je posvetiti pripravam na nov film, zdaj pa se je odločila, da raje posname dokumentarec o prostoru, ki ga mora zapustiti – delovni naslov je Izgon iz raja. Kaj pa bo z množico rekvizitov in scenskih elementov, ki jih hrani tam in jih je skozi leta pogosto predelovala ter reciklirala v nove projekte? »Vse gre v smeti,« je neposredna. »V tem materialu je kakšnih 100.000 evrov javnega denarja, vendar ga nimam kam dati, niti nimam denarja za najem skladišča.« Na vprašanje, kaj to pomeni za njeno delo, je kratka: »Najprej moram končati dokumentarec, potem pa bomo videli.« Priznava pa, da ni optimistična; če ostaneš brez ustreznih prostorov, si kot ustvarjalec pač onemogočen: »Ne govorim o pisarni, ki jo imaš lahko tudi na prenosnem računalniku, temveč o pogojih, ki jih za ustvarjanje določenih oblik umetnosti preprosto potrebuješ.«
Položaj, v katerem se je znašla Ema Kugler, je posledica splošnega pomanjkanja prostorov za samostojne ustvarjalce – in stanje se z leti le slabša. »Ministrstvu za kulturo se s tem ne ljubi ukvarjati, a bi se moralo,« meni. »Umetniki smo v resnici delavci v umetnostnem sektorju: kar delamo, je v javnem interesu, za to prejemamo tudi javni denar. Toda za vsakega delavca velja, da mu prostor za delo zagotavlja delodajalec, samo za nas ne! Z vse nižjimi podporami, ki jih dobimo za projekte, ne moremo najemati še prostorov – in jih niti ne smemo, saj to ne spada pod upravičene stroške. Tako se vsak znajde, kakor ve in zna, delamo v razpadajočih luknjah in še veseli smo, če kakšno najdemo, država pa že trideset let ne naredi nič.« Skrajni čas je, da se ministrstvo o tem problemu opredeli, še dodaja. »Če menijo, da nekaterih umetnostnih praks ne potrebujemo, naj to jasno povedo, ne pa da si umijejo roke z drobižem, ki ga delijo na razpisih, za vse drugo pa si potem odgovoren sam – pri čemer od nas ob vsej birokraciji zahtevajo tudi vrhunske rezultate.«
