Kritika filma Hči Camorre: Med občutki groze in simpatijami
Cristina Pinto je ena najbolj zloglasnih mafijk v zgodovini neapeljske camorre, nekoč desna roka in glavna varuhinja pomembnega mafijskega šefa Maria Perrelle, ki je svojo profesionalno kariero zaključila pri dvaindvajsetih letih, ko jo je na begu zajela policija. Brez dvoma ženska, ki v sebi nosi mnoštvo zgodb. Režiser Siniša Gačić pa v filmu Hči Camorre, slovensko-italijanski koprodukciji, ki je na lanskem Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši dokumentarec, ta kontekst zgosti v mimobežni minutki arhivskega materiala, ki se odvrti, še preden čez platno pade naslov. Iz starih posnetkov izvemo le to, da so policisti zajeli nekaj mafijskih družin in da je med priporniki tudi Cristina Pinto, znana kot Nikita, ki slovi po svoji okrutnosti. Sledita dve fotografiji iz Cristininega osebnega arhiva: čedna, nasmejana punca z neukrotljivo grivo skodranih las.
Siniša Gačić potegne precej pogumno potezo: ob strani pusti podrobnosti mafijske kariere Cristine Pinto (desno), ne spušča se v raziskovanje njene kriminalne geneze in ne brklja po njenem otroštvu; osredotoči se zgolj na njen tu in zdaj.
Takoj zatem skočimo v današnji čas, 24 let kasneje, ko Cristina po prestani kazni zapušča zapor in se vrača v normalno življenje. A kaj pravzaprav pomeni normalno ž...
