Zgodil se je tako imenovani Informbiro oziroma izključitev Jugoslavije iz te organizacije socialističnih držav vzhodne Evrope, kar je napovedovalo še težje čase pri nadaljevanju izgradnje domovine. Nekateri so napovedovali hude čase, vključno s pomanjkanjem hrane in tehničnih sredstev za obnovo industrijske proizvodnje. Do razkola je prišlo, ko je prvi mož Sovjetske zveze in »najbolj svetla luč na svetu«, kot so Stalina nekateri imenovali, jugoslovansko vodstvo s Titom na čelu obtožil oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze, čeprav je bila to le pretveza ob nezadovoljstvu nad Titovo politiko, ki se ni strinjal s tem, da bi Jugoslavija po vzoru preostalih socialističnih držav postala zgolj satelit te največje države na svetu. Za končanje nastalih napetosti med državama je bilo treba čakati do Stalinove smrti in obiska novega prvega moža sovjetske partije Nikite Hruščova v Jugoslaviji leta 1955.
Komunistično vodstvo Jugoslavije pod kritiko Kominforme
PRAGA, 28. junija – Kominforma (Komunistični informacijski urad) je na svojem sestanku, ki se je vršil v Romuniji brez sodelovanja jugoslovanske komunistične stranke, sprejel resolucijo, s katero se obsoja komunistično vodstvo Jugoslavije zaradi ideoloških oddaljitev od marksizma-leninizma.
Baje je med ostalim Kominforma kritizirala jugoslovanske komunistične voditelje, da sledijo politiki, ki je sovražna in obrekljiva napram Sovjetski zvezi, in da kažejo simpatije za »zapadne metode«.
Resolucija pravi, da je jugoslovansko komunistično vodstvo začelo istovetiti sovjetsko zunanjo politiko s »politiko imperialističnih sil« in obravnavati Rusijo »na isti način kot obravnava buržuazne (kapitalistične) države«.
V sami Jugoslaviji pa da se komunistični voditelji »umikajo od stališča delavskega razreda in marksistične teorije razredne vojne«, pravi dalje resolucija. (…)
V Jugoslaviji še niso priobčili izjave Kominforme, akoravno je bila objavljena v komunističnem tisku izven Jugoslavije. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 29. junija 1948
Izjava CK Komunistične partije Jugoslavije ob resoluciji Informacijskega biroja kompartij o stanju v KP Jugoslavije
(…) CK KPJ si ne more kaj, da ne bi odločno zavrnil trditev, da se voditelji jugoslovanske komunistične partije usmerjajo po poti kulakov, ki naj bi pripeljala k uničenju KPJ in k njeni likvidaciji, ter da v Partiji ni demokracije, temveč da vladajo v njenem okrilju vojaške metode, da so v Partiji pravice članov osnovnih organizacij pregažene in da se na najblažjo kritiko nepravilnosti odgovarja z neusmiljenimi represalijami. (…)
Z omenjenimi neupravičenimi obtožbami je bila prizadeta naši Partiji, našemu delavskemu razredu, delovnim množicam Jugoslavije sploh ter njihovi nesebični in herojski borbi največja zgodovinska krivica. Centralnemu komitetu KPJ je jasno, da bo obtožbe CK VKP (b) proti CK KPJ izkoristila sovražna propaganda za klevetanje Sovjetske zveze, Jugoslavije in ostalih demokratičnih držav. Vendar CK KPJ izjavlja, da ne nosi nobene odgovornosti za vse te pojave, ker jih ni izzval z nobenim svojim postopkom. (…)
Primorski dnevnik, 30. junija 1948
Glavni krivci
Dejstvo, da Jugoslovani niso hoteli dati informacijskemu uradu poročila o svojem delovanju, pomeni, da si je jugoslovanska komunistična partija hotela ustvariti v informacijskem uradu privilegiran položaj.
Kot glavne krivce obtožuje Kominform maršala Tita, namestnika ministrskega predsednika Kardelja, člana centralnega komiteja komunistične partije Djilasa ter notranjega ministra in šefa OZNE Rankovića. (…)
Na te obtožbe K.P.J. ni odgovorila ne z vdajo, ne z opravičevanjem. Njegov odgovor je poln protiobtožb. Tito je ostal na oblasti in je s tem dokazal, da je z uspehom obiskoval moskovsko šolo. Svet z nestrpnostjo pričakuje nadaljnjega razvoja, ki so mu dosedanji dogodki samo začetek. Vsekakor pa pri tem obe strani razgaljujeta svoje zločinsko delovanje, ki je obema v enako sramoto. Učitelji so našli vredne učence.
Demokracija (Gorica – Trst), 2. julija 1948
25-letnica Titovega upora Stalinu
V jugoslovanski javnosti je šla precej neopaženo mimo obletnica, ki bi je v drugačnem političnem položaju gotovo ne obšli tako tiho. Konec junija je namreč poteklo 25 let, odkar se je povojna Jugoslavija uprla Stalinu. To je bil v tistih letih izredno pomemben dogodek, ki je imel tudi svoje zgodovinske posledice, namreč osamosvojitev nekaterih komunističnih partij pred sovjetsko nadvlado. Prvi je v tem oziru dal zgled Tito, sledile so mu Kitajska, Kuba, potem še Romunija. Madžarska, Češkoslovaška in Poljska so imele manj sreče ali manj modro vodstvo, da se jim slični poskusi niso posrečili. (…)
Tito in jugoslovanska partija so si že med vojno priborili neko določeno neodvisnost od Moskve. Zato so tem težje trpeli Stalinovo ravnanje z Jugoslavijo po vojni. Polagoma so se mu začeli upirati v iskanju lastnih interesov. To je Stalina razkačilo, da je na zasedanju Kominforma v Bukarešti 28. junija 1948 izobčil Tita in jugoslovansko partijo. Sledil je gospodarski in vojaški pritisk na Jugoslavijo od strani Sovjetske zveze in vseh partij sveta. (…) Toda Tito je imel za sabo jugoslovanske množice in Združene države Sev. Amerike, ki niso mislile ostati povsem brezbrižne, če bi sovjeti zasedli Jugoslavijo. Bila je napeta igra, v kateri je Tito z jugoslovansko partijo zmagal: Stalin je bil prvič poražen. (…)
Katoliški glas (Gorica), 12. julija 1973
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib