Spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom, ki so se začeli konec tedna na severnem delu meje med državama, so se v torek stopnjevali z uporabo topov in tankov na obeh straneh in so zahtevali najmanj 16 življenj. Od tega je bilo ubitih enajst azerbajdžanskih vojakov, med njimi general Poland Hašimov, en azerbajdžanski civilist ter štirje armenski vojaki, med njimi dva oficirja. Azerbajdžanska vojska trdi, da je uničila armensko utrdbo in topništvo, ubitih ali ranjenih pa naj bi bilo več sto armenskih vojakov, kar v Erevanu zanikajo. V noči na sredo so, kot izjavljata obe strani, spopadi prenehali.
V torek zvečer, ko so prišle novice o ubitih azerbajdžanskih vojakih, je v Bakuju več tisoč ljudi, po nekaterih ocenah celo 30.000 ljudi, vihralo z azerbajdžanskimi zastavami in zahtevalo vojno z Armenijo. Vpili so: »Mobilizacija!« Ker so nekateri vdrli v nacionalni parlament, razbijali okna in zahtevali odstop vrha vojske, je policija množico, ki je ostala zunaj, razgnala z vodnimi topovi in solzivcem, sedem demonstrantov pa aretirala. Demonstracije so toliko bolj problematične, ker je zaradi pandemije zbiranje ljudi v Azerbajdžanu prepovedano.
Karabah kot večno jabolko spora
Armenija in Azerbajdžan, nekdanji republiki Sovjetske zveze, sta po njenem razpadu že tri desetletja v sporu zaradi Gorskega Karabaha, regije na zahodu Azerbajdžana, ki je de iure del te islamske države, de facto pa že od leta 1991 samostojna in si prizadeva za združitev z Armenijo. Gorski Karabah, kjer na 4400 kvadratnih kilometrih danes živi 150.000 pripadnikov armenske skupnosti (še leta 1990 je bilo med njimi 45.000 Azerbajžancev), sicer ne meji na Armenijo, a je v njeni bližini. V letih 1988–1994 je v tamkajšnji vojni umrlo 30.000 ljudi. Sledilo je krhko premirje, med katerim se občasni spopadi v Karabahu nadaljujejo.
Tokratni spopadi pa niso izbruhnili v Gorskem Karabahu, temveč nekaj sto kilometrov severno, v regiji Tavuš na meji med državama. Azerbajdžanski obrambni minister je obtožil Armenijo, da je njeno topništvo začelo ofenzivo, na kar je azerbajdžanska vojska odgovorila. Na armenskem obrambnem ministrstvu pa obtožujejo azerbajdžansko vojsko, da je proti civilnim objektom v armenskem obmejnem mestu Berd uporabila topništvo, tanke in brezpilotna letala. »Na napad bomo ustrezno odgovorili,« so dejali na armenskem zunanjem ministrstvu.
Najhuje po letu 2016
Gre za najhujše spopade po letu 2016, ko je v štiridnevnih spopadih v Gorskem Karabahu padlo najmanj sto vojakov na vsaki strani in bi spopadi skoraj vodili v vojno med državama. Tudi tokrat je pri posredovanju za mir pomembna vloga Rusije, pa tudi EU in ZDA, svojo vlogo ima tudi Turčija. Slednja po turškem pokolu Armencev med prvo svetovno vojno ostaja njihov tradicionalni sovražnik in je na strani Azerbajdžancev, ki so muslimani (sicer večinoma šiiti) in so turško ljudstvo. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je tako v torek izjavil, da se njegova država ne bo obotavljala, če bo treba braniti Azerbajdžan. Armenci pa so kot kristjani vsekakor bliže Rusom, a so jih še do nedavnega katoličani in pravoslavni imeli za krivoverce, ker armenski kristjani v Kristusu vidijo samo boga in ne tudi človeka.
Prav Ankara in Moskva se na tem območju prerivata za vpliv. V Kremlju so pozvali obe strani k umirjanju razmer. Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Vladimirja Putina, je predlagal rusko mirovno posredovanje. Morda ni naključje, da je do sedanjih napetosti prišlo malo zatem, ko je azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev zagrozil, da bo zapustil mirovna pogajanja o Gorskem Karabahu, in dodal, da ima njegova država vso pravico, da »vojaško reši konflikt«. Vsekakor je enajstmilijonski Azerbajdžan veliko močnejši tudi zato, ker ima zaradi nafte veliko prihodkov, njegovi izdatki za vojsko pa so večji od celotnega proračuna trimilijonske Armenije, ki pa je v zavezništvu z Rusijo.
