Se spomnite umetnice, ki je pred dvajsetimi leti po središču Zagreba jahala gola? To je bila v performansu Lady GodivaVlasta Delimar (1956), ena od osrednjih predstavnic dobro razvejanega hrvaškega body arta. Performerka, ki je s svojo neposredno umetnostjo nase najprej opozorila konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi prek povezovanja s člani konceptualistične Grupe šestorice autora, se ob štiridesetletnici svojega delovanja vrača v galerijske prostore nekdanje skupne države, kjer je v osemdesetih že razstavljala. S projektom 40 godina art ljubavi Vlaste Delimar tudi v galerijo Škuc.
Orgazem pravica, ne privilegij
V Škucu je v sklopu skupinske razstave Radna zajednica umjetnika gostovala leta 1981, samostojno pa leta 1985 s projektom Ženska ni bojevnik; dela s te razstave so uničili neznani storilci. »Deloma sem si želela pristopati retrospektivno, deloma pa sem njena dela želela aktualizirati. Njeni štirideset let stari projekti namreč še danes zbujajo nelagodje,« razlaga kuratorka Anja Guid ob fotografiji avtoričinega golega telesa, provokativno obdanega s krščansko simboliko. Sploh njena zgodnja dela, v katerih se je ukvarjala z lastno izkušnjo spolnosti in družbenih pričakovanj, so seksualno bolj eksplicitna, simbolno je osredotočena na svoje telo, predvsem na genitalije. »Precej je bila neizprosna do različnih ideologij in cerkev je ena izmed tistih, ki so v ospredju predvsem zavoljo pejorativnega odnosa do telesa in seksualnosti.«
Njena kasnejša umetniška praksa je nekoliko bolj alegorična. »Telo je še vedno v središču, a se začne ukvarjati s širšim družbenim in političnim kontekstom. Denimo seksualnostjo telesa, ki je zunaj rodne dobe, kot kažeta delo Imam 40 godina in fotografija performansa Pravo na orgazam iznad 60-te, ki ga razstavljamo na ulico, avtorici je namreč pomembna neposredna komunikacija s publiko, ne le galerijsko. Ti deli navsezadnje pričata o družbi, v kateri je pravica do užitka še vedno rezervirana – ne le javno, temveč tudi zasebno – predvsem za moški spol,« pravi kuratorka.
Opozori še, da za Vlasto Delimar tovrstno ustvarjanje nikoli ni bilo vprašanje feminizma. »Izhajala je pač iz svojega – ženskega – telesa. Najprej iz pričakovanj, ki jih do telesa gradi družba, nato iz lastnih potreb, želja. Ali lahko ženska danes sproščeno reče, da si želi seksa, ne da bi bilo to razumljeno kot vulgarno? Ali lahko to reče starejša ženska? Ena od povednih kritik, ki jih je avtorica doživela, je bilo vprašanje, kako si sploh upa hoditi naokoli gola s takim celulitom in povešenimi prsmi,« pojasnjuje kuratorka. Prav zato je v središču razstave avtoričin credo sprejemanja samega sebe, dodana mu je fotodokumentacija performansa iz leta 1981, v katerem je mimoidočim na ulici delila plakate z napisom »Vsakodnevno razmišljajte o sebi«.
Pornografirana družba
Da si moramo neka vprašanja očitno postavljati vedno znova, dokazujeta s svojimi deli tudi Lea Culetto in Olja Grubić, s katerima je kuratorka poiskala novo vez med Vlasto Delimar in našim prostorom in časom. Prva s Ciklom naključnih podob poveže odtis svojega mednožja med mesečnim krvavenjem z asociativno risbo, nastalo ob pogledu na okrvavljene vložke. »Na prvi pogled je videti, kot da poskuša 'zgolj' detabuizirati menstruacijo, a prevprašuje predvsem perfekcionizem neke ustvarjalke, ki hoče imeti pod nadzorom ves proces umetniškega ustvarjanja. Tokrat je izkoristila dejstvo, da menstrualnega cikla ne moremo nadzorovati, in na ta način prepustila delo svojemu telesu,« začrta še ta del razstave kuratorka.
Sklenejo jo serije risb Olje Grubić, na katerih je v različnih položajih realistično upodobljeno žensko mednožje; v eni seriji naj bi si ženska nudila užitek s pomočjo sadja in zelenjave, v drugi hrano nadomeščajo erotični pripomočki. »Podobe so preproste in uprizarjajo moški pogled, ki smo ga vajeni iz pornografije, a ikonografija je zelo premišljena. Serija s hrano aludira na naravnost spolnosti, na samozadovoljevanje in žensko avtonomijo, druga pa izpostavlja žensko kot pasivni subjekt,« še poudarja Anja Guid in opozarja na ambivalentnost naše družbe – po eni strani smo obsedeni s seksom, po drugi o tem ne znamo zares govoriti brez moralizma.
