Sergio Mattarella, zagovornik sredinsko-reformistične politične alternative, je bil za sedemletni predsedniški mandat izvoljen 31. januarja 2015. Nasledil je Giorgia Napolitana (2006–2015), ki je po dveh mandatih odstopil zaradi starosti. Mattarella je prekaljen politik s Sicilije in ustavnopravni strokovnjak, ki ima politiko zapisano v svojih genih. Rodil se je 23. julija 1941 v Palermu očetu Bernardu Mattarelli (1905–1971), znanemu protifašističnemu aktivistu in politiku ter soustanovitelju Krščanskodemokratske stranke (DC) leta 1943, ki je bil tudi večkratni minister. Njegovi trije sinovi so obiskovali gimnazijo v Rimu, Sergio Mattarella je v večnem mestu tudi diplomiral leta 1964 kot pravnik na Univerzi La Sapienza, nato pa se je vrnil na otok, kjer se je zaposlil na palermski univerzi kot profesor za javno in ustavno pravo.
Želel je nadaljevati akademsko kariero in ni nameraval slediti očetu niti starejšemu bratu Piersantiju, ta je postal leta 1978 predsednik Sicilije. A se je vse spremenilo po Piersantijevi smrti, ki ga je 6. januarja 1980 ubil član sicilijanske mafije na poti v cerkev v spremstvu soproge in sina. Na kraj zločina je prvi prispel prav Sergio in izvlekel brata iz vozila, ki mu je nato umrl v naročju. Posnetek Sergia Mattarelle v okrvavljeni obleki, zapletenega v pogovor s policijo, se je vtisnil v spomin mnogih Italijanov. Piersanti je postal žrtev mafije zaradi svoje namere, da konča prakso sodelovanja lokalnih politikov s kriminalnimi združbami.
»Če bi me vprašali, kdo je sedanji predsednik republike, bi začel z dnem, ko je ta tragedija prizadela njegovo družino. Ta dan pojasnjuje vse njegovo življenje. To je bil čas, ko je v Palermu prevladala mafija,« je zapisal Filippo Ceccareli, urednik časnika La Repubblica, ob izvolitvi Mattarelle. Po tem tragičnem dogodku se je Sergio Mattarella aktivno vključil v politiko kot član stranke DC, v kateri se je pridružil levosredinski struji. V stranki je postal član disciplinske komisije, ki je odslovila tiste pripadnike, ki so sodelovali z zločinsko prostozidarsko ložo P2. Za poslanca v italijanski parlament je bil prvič izvoljen leta 1983 in nato še šestkrat zapored do leta 2008. Po prvi izvolitvi se je preselil v Rim, kar mu je omogočalo aktivno udejstvovanje v italijanski politiki. V stranki je tesno sodeloval s tedanjim predsednikom krščanskih demokratov Ciriacom De Mito pri izključitvi lokalnih političnih veljakov, povezanih z mafijo.
Leta 1987 ga je premier Giovanni Goria imenoval za ministra za parlamentarne zadeve. Dve leti zatem je postal minister za izobraževanje v vladi Giulia Andreottija. Po letu dni je odstopil, ker se ni strinjal s podelitvijo treh televizijskih frekvenc podjetju Mediaset v lasti Silvia Berlusconija, za kar se mu je ta pozneje maščeval. Mediaset je namreč posnel kratko televizijsko nadaljevanko, v kateri je bil Mattarellov oče Bernardo prikazan kot človek, ki je imel v povojnem obdobju stike z mafijo. Te obtožbe so Bernarda spremljale vse življenje, čeprav so bile vsakič ovržene. Mattarella je tožil producenta zaradi klevetanja in tožbo leta 2013 tudi dobil s plačilom odškodnine, Berlusconija pa še danes ne mara.
V letih od 1992 do 1995 je Mattarella vodil strankin časopis Il Popolo. Vmes mu je bila leta 1993 zaupana redakcija novega volilnega zakona, ki je z nagrado za zmagovalno stranko približal italijansko politično ureditev večinskemu volilnemu sistemu. Ta zakon so italijanski mediji poimenovali kar »Mattarellum«. Namen pa je bil doseči stabilnejše vlade, a se to ni izkazalo kot rešitev. Po razpadu DC leta 1994 se je Mattarella angažiral pri ustanavljanju Italijanske ljudske stranke PPI in leta 1996 podprl Romana Prodija za voditelja levosredinske koalicije Olive. Po njenem padcu leta 1998 je sledila vlada Massima D'Aleme, nekdanjega člana komunistične stranke. Mattarella je bil v tej vladi sprva imenovan za namestnika premierja, leto pozneje pa za obrambnega ministra. V tej funkciji, ki jo je opravljal do junija 2001, je odpravil obvezno služenje vojaškega roka in poslal pripadnike italijanske vojske na mirovne misije v Bosno in Hercegovino, na Kosovo in v Makedonijo.
V Demokratsko stranko (PD) se je včlanil leta 2007, dve leti zatem ga je parlament imenoval za člana predsedniškega sveta za sodno upravo, ki mu je tudi predsedoval, leta 2011 pa je postal ustavni sodnik. S spretno politično strategijo je Matteo Renzi (PD) na premierskem stolčku leta 2015 dosegel, da je parlament izvolil Mattarello za dvanajstega italijanskega predsednika po drugi svetovni vojni. V petih letih, odkar je v vlogi predsednika države, se je soočil z različnimi kritičnimi situacijami. Leta 2018 je denimo zavrl imenovanje koalicijske vlade Gibanje petih zvezd in Lige, dokler nista iz vladnega programa umaknila odločitve o zamenjavi evra z domačo valuto. Prejšnjega ministra za notranje zadeve, skrajno desnega Mattea Salvinija, pa je večkrat okrcal zaradi njegovih nehumanih odločitev v zvezi z migranti.
Mattarella velja za zmernega, resnobnega in skromnega človeka, ki je diskreten glede svojega zasebnega življenja. Poročil se je s svakinjo svojega brata Piersantija, z Mariso Chiazzese, ki je umrla za rakom leta 2012. Ima tri otroke in šest vnukov. V nasprotju z večino italijanskih politikov je človek, ki ljubi tišino. V nacionalno politiko posega le, ko je zares potrebna ostra in trda beseda ali pa izraz solidarnosti denimo s sorodniki žrtev sedanje pandemije. Izjav drugih politikov ne komentira, nerad sodeluje v televizijskih debatah in ne uporablja družbenih omrežij. Na kratko: je zadržan in preudaren politik ter porok za italijansko demokracijo.
