Tadeja Brankovič ne spada med tiste nekdanje športnice in športnike, ki so na tekočem z dogajanjem v številnih športnih disciplinah. Težko jo bo videti v navijaškem razpoloženju sedeti na tribuni stadiona, dvorane ali pred televizijskim zaslonom, a šport še vedno spremlja. Le da na nekoliko drugačen način. Pritegnejo jo tisti športniki in športnice ter športni dogodki, ki imajo zgodbo, s katero se lahko poistoveti.
Na primer s potjo alpskega smučarja Žana Kranjca. »Pri njem vidim neko mirnost, še posebno garaško delo in pravo ekipo okrog njega. Resnično je vidno, da se zelo trudi. Je izredno močan, tega ne moreš doseči, če greš le nekajkrat na fitnes, ampak gre za delo od mladih nog,« je dejala in dodala, da je navdušena nad vsakim napredkom pri športnikih in športnicah, ne glede na to, komu uspe. »Ko komu uspe, sem včasih vesela do solz. Taka čustva me prevzamejo, ker vem, kaj vse je treba prestati, da ti uspe vrhunski dosežek. Treba je vedeti, da je dovolj ena podrobnost, morda ena napačna odločitev ali poškodba, pa ti ne uspe vrhunski dosežek. Vseeno mi je, komu uspe. Pomembno je, da vidim zadovoljnega človeka, ker mu je uspelo,« je dejala in dodala, da so jo nazadnje navdušili tudi košarkarja Goran Dragić in Luka Dončić ter rokometna reprezentanca, ki se je na letošnjem evropskem prvenstvu uvrstila na četrto mesto.
Šport povezuje
»Šport nas povezuje. V ekipnih športih lahko vidimo, da lahko deset ali 15 športnikov na noge dvigne vso državo. Iz tega se lahko naučimo, kako pomembna sta povezanost in zasledovanje istega cilja. Vsi na parketu morajo imeti isti cilj. Čim en člen odpove, zmaga ni več dosegljiva,« je dejala Tadeja Brankovič, ki različne reprezentance z veseljem spremlja ob največjih uspehih, a je žalostna, ko se evforija poleže in se nekdanjih junakov, kot pravi, nihče več ne spomni. Tudi v takšnih situacijah so pomembni športnikovi svojci. »Ob enem od uspehov Petra Prevca sem vprašala njegovo mamo, zakaj se bolj ne veseli. Rekla je: 'Zdaj, ko mu gre, me ne potrebuje, potreboval me bo, ko mu ne bo šlo,'« je razložila vlogo, ki naj bi jo imeli starši.
Ker je bila biatlonka, ni presenetljivo, da si Tadeja Brankovič še vedno najraje ogleda biatlonske tekme. Še posebno rada spremlja starejše tekmovalke, ki se jim uspe kosati z mlajšimi. Najbolj ima na očeh 40-letno Magdaleno Gwizdon, s katero je še tekmovala in sta še vedno v stikih. »Navdušuje me, da še vedno najde motivacijo za nadaljevanje kariere,« je dejala in dodala, da je ob začetku svoje kariere, ko je tekmovala še v smučarskem teku, občudovala Stefanio Belmondo, ob prehodu v biatlon pa Andrejo Grašič, s katero sta si na tekmah delili sobo. In seveda jo je navdihoval tudi biatlonski kralj Ole Einar Bjoerndalen.
