Alenka Bikar je bila nekoč vrhunska atletinja, med drugim olimpijka, dobitnica srebrne kolajne v teku na 200 metrov na dvoranskem evropskem prvenstvu in leta 2001 slovenska športnica. Po končani karieri še vedno spremlja športne dogodke; odkar hči in sin trenirata atletiko oziroma nogomet, predvsem prek njunega udejstvovanja, a si rada ogleda tudi tekme članskih ekip. Še posebno ko igrajo slovenske reprezentance, drži pesti za njih, zaradi sinove navdušenosti.
»Ker moj malček igra nogomet v Medvodah, seveda navijam za NK Medvode,« je dejala, nato pa dodala, da je bila od nekaj članica Olimpije, zato navija za zeleno-beli klub v vseh panogah, v katerih se merijo njegove športnice in športniki. »Iz otroštva pa so mi ostale simpatije do Crvene zvezde, kajti zanjo je navijal oče,« je dejala in nadaljevala, da njen sin obožuje Barcelono in Lionela Messija, tako da tudi sama zdaj navija še za tega večkratnega španskega in evropskega prvaka. »Sicer pa moram priznati, da nogomet pri meni nikoli ni bil najbolj priljubljen. Ampak s sinovo navdušenostjo se to spreminja.«
Otrok ne bo silila v vrhunskost
Kadar navija, to počne s strastjo. »Nohtov si ravno ne grizem, a znam biti zelo glasna. Še vedno se najbolj poistovetim z atletiko. Ko vidim atletinjo ali atleta, sploh v kakšni od meni priljubljenih disciplin, v podzavesti sebe pokličem na start. Takrat se mi utrip poviša. V tem smislu je lažje biti tekmovalec kot navijač, saj imaš na stezi več stvari pod kontrolo,« je dejala in malo za šalo malo zares dodala, da slovenske reprezentance po navadi začnejo izgubljati, ko sede pred televizijski zaslon, zato »rečem sinu, naj gleda in me obvešča, kaj se dogaja«.
Atletiko še vedno spremlja, a manj kot nekoč, tudi zato, ker opaža, da je po televiziji tega športa vse manj. »Atletiko spremljam, kolikor se da. Zadnje čase na televizijskih kanalih ni veliko ponudbe, zato jo gledam manj. Naše atlete pa precej spremljam. Navsezadnje tudi zato, ker moja trinajstletna hči trenira atletiko v Atletskem klubu Kranj,« je dejala in dodala, da pri teh letih otroci trenirajo še vse discipline, kar se ji zdi pravilno. »Pomembno je, da otroci počnejo, kar jim je všeč, in se tako počasi razvijajo,« je dejala Alenka Bikar, ki opaža, da je sicer otroški šport dandanes vse preveč napet in tekmovalen, kar se ne sklada z njenim pogledom na to problematiko. Pravi, da svojih otrok ne bo silila v vrhunski šport. »Ne bom ju obremenjevala z vrhunskostjo. Gene imata sicer oba položene v zibelko, kar se je že pokazalo. Ampak je še ogromno drugih dejavnikov, ki vplivajo na to, da postaneš vrhunski športnik. V to ju ne bom silila, če bosta šla po tej poti, pa ju bom seveda spodbujala in usmerjala.«
