Nagrada novo mesto, ki jo bodo letos že četrtič podelili avtorju najboljše zbirke kratke proze minulega leta, se je med bralci že zasidrala kot tista, ki vsak konec poletja opozarja na dobro formo slovenskih piscev oziroma predvsem pisk. Prvo nagrado novo mesto je namreč leta 2017 prejela Suzana Tratnik za Noben glas, zatem je šlo največje kratkoprozno priznanje Evi Markun za prvenec Menažerija, lani je izstopala Vesna Lemaić z zbirko Dobrodošli. Naslov najboljšega kratkoprozaista bo 28. avgusta na festivalu Novo mesto short predala bodisi Sergeju Curanoviću, Ani Svetel, Veroniki Simoniti ali pa Zarji Vršič.
Močni etični zastavki
Sergej Curanović, ki sicer živi na Poljskem, se je med nominirance uvrstil s prvencem Plavalec, zbirko, ki je izrazito urbana in etično zastavljena. Kot omenja žirija, njegove zgodbe prežijo na trenutek, ko postane strah do te mere otipljiv, da akterji vrnejo udarec ali neprimerno reagirajo z agresijo. Izpisane so v različnih pripovednih registrih in s spominom na pretekle literarne sloge, vendar je etični zastavek – ob srhljivi atmosferi in močni simbolni dimenziji – v njih ves čas v ospredju.
Ano Svetel, ki smo jo doslej poznali predvsem kot pesnico (Lepo in prav), je v vrste najboljših ponesla Dobra družba, zbirka prigod neznancev, ki si delijo prevoz, pred bralci pa tako razgrnejo vrsto družbenih in psiholoških poant. Da bi nam avtorica približala njihove identitete, junake prikaže z raznolikimi pripovednimi glasovi in pristopi, pa tudi s prepričljivim posnemanjem mnogih, še posebej narečnih govoric. Žirija je izpostavila tudi njen lucidni humor.
Beg v domišljijo
Veronika Simoniti, sicer letošnja kresnikova nagrajenka, je bralce kratke proze že pred leti pridobila na svojo stran z zbirko Hudičev jezik, tokrat pa poskuša podobno s knjigo Fugato, v kateri se spopada z različnimi projekcijami družbenih in osebnih strahov. Zbirko nosijo protagonisti, ki s svetom ne morejo več vzpostaviti pristnega stika, zato od njega bežijo v spomine, domišljijo ali globoko v svoje nezavedno. »Tudi formalno je zbirka zastavljena zaokroženo, pri čemer končni tekst na subtilen način prevezuje preostale zgodbe v novo celoto, ki ni brez pikrega humorja,« piše v utemeljitvi.
Zbirka Kozjeglavka Zarje Vršič pa temelji na pretežno minimalističnih zapisih, skozi katere avtorica poustvari vzdušje tistega ključnega trenutka, okoli katerega se vrti pripoved. Bolj kot sorodna tematika zgodbe v celoto povezuje zadušljiva atmosfera zatišja pred nevihto, liki pa nosijo kompleksno mešanico čustev, ki se pogosto razreši v obliki jeze, vpitja in fizičnega nasilja. »Kozjeglavke ni strah praznih mest, zgodbe pa puščajo prostor bralski domišljiji in interpretaciji,« še lahko preberemo.
Tokrat bolj dinamični
Žirija, ki jo sestavljajo člani Društva slovenskih literarnih kritikov Matej Bogataj, Vanesa Matajc, Žiga Rus in Ana Geršak kot predsednica, je v letošnjem letu sicer prebrala nekaj več kot petdeset kratkoproznih knjig. »V primerjavi s preteklimi leti se zdi, da so bile tokrat zbirke tematsko in slogovno bolj dinamične in so večinoma presegle običajni osebnoizpovedni in memoarski okvir. Zbirke, ki so se prebile v četverico, odlikuje ravno samosvoj avtorski glas z izstopajočim formalnim, tematskim in slogovnim pečatom,« je sklenila predsednica.
