Jaka Blažič, košarkar Cedevite Olimpije: V naslednji sezoni bom boljši kapetan

Lani smo podpisali pogodbo 1 + 1, torej praktično dvoletno sodelovanje. Potem pa je vodstvo kluba prišlo s predlogom, da bi dodatno leto spremenili v novo dvoletno pogodbo, da torej ostanem v Ljubljani do leta 2022. Pogovori so se začeli, a je nato prišel koronavirus in se je vse skupaj ustavilo, ne pa prekinilo. V zadnjih dveh, treh tednih smo dokončno dorekli stvari. Za podaljšanje sem se odločil, ker verjamem, da lahko projekt Cedevite Olimpije zaživi. Pogoji v klubu so podobni ali enaki kot pri drugih najboljših klubih po Evropi. Verjamem v uspešno zgodbo, še zlasti zaradi novega trenerja Jurice Golemca, ki je resnično kakovosten trener.

To je vedno stvar dogovora s klubom, toda v pogodbi nimam nobene klavzule, ki bi mi to omogočala.

Cedevita Olimpija ima cilj, in to je nastopanje v evroligi. Ko sem pred tem igral pri Olimpiji, je šlo za golo životarjenje iz sezone v sezono. Ko sem odšel, je vse skupaj postalo še hujše. Nikoli nisi točno vedel, kaj se bo zgodilo in ali boš za svoje delo resnično poplačan. Zdaj so stvari jasno začrtane, klub pa je ambiciozen. Verjamem, da bomo z igrami in rezultati v prihodnji sezoni na našo stran dobili še več navijačev, na njihovih krilih pa lahko klub naredi res lepo in uspešno zgodbo.

Ne. Je pa bila ta vloga zame nekaj novega. V določenih situacijah priznam, da nisem reagiral najboljše. Kot igralec do zdaj v svoji karieri nisem bil posebno vokalen zunaj terena ali delal red v slačilnici. A sem uvidel, da mora kapetan sem ter tja povedati, kaj si misli, in biti podaljšana roka trenerja v slačilnici.

V življenju se učimo iz izkušenj. Če bi se zdaj vrnil nazaj, bi v lanski sezoni gotovo organiziral kakšne dogodke in imel pogovore z igralci v situacijah, ko nismo dobro igrali. Imeli smo obdobja, ko smo nanizali zaporedne poraze in bi moral takrat bolj stopiti v ospredje. Saj smo imeli pogovore s trenerjem Slavenom Rimcem in upravo, igralci pa nikoli nismo razčistili stvari med seboj. Tukaj bi moral imeti kot kapetan glavno besedo, povabiti ekipo na večerjo ali vsaj organizirati sestanke v slačilnici, na katerih bi se pogovarjali in si povedali stvari v obraz. V bistvu moraš imeti kot kapetan dovolj energije še za druge in ne gledati le nase. To mi je glavna iztočnica za naslednjo sezono.

Predvsem je nekaj nenavadnega, ko moraš iti iz svoje cone udobja. Ko si kapetan, včasih enostavno moraš povedati določene stvari soigralcem in biti morda celo agresiven, da izzoveš reakcijo na parketu. Mora pa biti vse z dobrimi nameni, saj se lahko v nasprotnem primeru stvari obrnejo še na slabše. Zagotovo se bom potrudil, da bom v prihodnji sezoni v določenih situacijah reagiral drugače. Je pa tudi tako, da je Golemac povsem drugačen trener kot Rimac. Golemac ima ekipo pod nadzorom, točno ve, kaj hoče od vsakega igralca, in na podlagi tega tudi gradi moštvo. V lanski sezoni je bila situacija drugačna. V juliju smo bili nametani skupaj, saj se je čas za sestavo moštva iztekal.

Največ sem se naučil s tem, ko sem dejansko bil v tej vlogi. Sicer pa sem v karieri igral v nekaj velikih klubih in opazoval, kako so se kapetani ekipe obnašali. Ljudje smo si različni. Za Vasilisa Spanulisa sem slišal, da nikoli ne govori in v bistvu vodi z zgledom in trdim delom. Ante Tomić, denimo, pa je bil v Barceloni povsem sproščen, saj je bil trener Svetislav Pešić, ki je opravljal večino pogovorov z igralci in imel vse pod nadzorom. Vse je odvisno od situacije v klubu.

Zagotovo, ker s tem pride določena odgovornost. Tudi v smislu vzora mlajšim igralcem. Oni ves čas gledajo in opazujejo. Če na vsakem treningu ne daješ vsega od sebe, prideš nanj prvi in odideš z njega zadnji, potem ne opravljaš pričakovanega. To so stvari, ki se za kapetana ali vodjo moštva spodobijo.

Ravno zaradi tega, ker sta imela uprava kluba in trener Rimac na voljo le julij, da sta sestavila ekipo. Pobrali so tisto, kar je bilo na trgu, obdržali igralca iz Cedevite in za organizatorja igre pripeljali Američana. Enostavno se nato med seboj nismo povezali, kot bi se morali za odmevnejši uspeh. Imeli smo veliko padcev, tudi nekaj vzponov, s takimi nihanji pa redko kdaj sezono končaš uspešno.

Že zdaj lahko rečem, da bo kemija med igralci zagotovo boljša kot v lanski sezoni. Trenutno smo skupaj igralci, ki se poznamo že iz mlajših selekcij. Ob pravih tujih okrepitvah in s trenerjem, ki točno ve, kaj hoče, bi moralo biti vse skupaj videti boljše. Ne bi pa rad nič obljubljal, saj je bilo že lani veliko obljub, pa vemo, da jih nismo izpolnili. Kot kapetan lahko le obljubim, da bomo vsako tekmo kazali pripadnost klubu, česar v lanski sezoni morda nismo prav vsakič.

Rimac kot trener je igralcem všeč, saj jim pusti veliko svobode. A moraš imeti za tak pristop pravo ekipo. Na žalost tej, ki jo je imel lani, to ni ustrezalo. Golemac je drugačen. V glavi ima začrtano strategijo. Na dopoldanskih treningih vadimo individualno, na večernih pa ekipno. Ko igralec pride na tekmo, tako točno ve, kaj mora početi in kaj je njegova naloga. Če tega ne narediš, ti pove. To je edini pravi način, ker v naslednji sezoni ne bomo imeli zvezdniške ekipe. Skupaj bomo igralci, ki imamo potencial in smo že nekaj pokazali v svoji karieri, a nismo nikakršni zvezdniki. Enostavno bomo morali delati in poslušati trenerja, če bomo želeli kaj narediti.

Ko postaneš starš, začneš gledati na svet nekoliko drugače. Predvsem v smislu odgovornosti. To opažam tudi sam. Poskušam si organizirati dan tako, da sem čim več časa s hčerko, hkrati pa seveda vidiš, da stvari niso več take kot v času, ko si bil »svoboden«.