Nekateri menijo, da niso obiskali vseh, drugi so mnenja, da so nekatere ujeli nepripravljene, spet tretji so prepričani, da so se namerno izognili tipičnim domačim slovenskim gostilnam in turističnim kmetijam. Nekateri, ti so najbolj glasni, pravijo, da so obiskali zgolj nekaj gostiln, druge pa so ocenili na podlagi že zapisanih ocen v naših medijih in drugih kulinaričnih vodnikih. To morda potrjuje tudi dejstvo, da v brošuri (in ne obljubljenem vodniku), ki so jo izdali, ni vseh ocen, ki jih najdete na Michelinovi uradni strani. Kakorkoli, med kakimi dvajsetimi restavracijami in gostilnami, ki so jih francoski ocenjevalci izpustili in jih niti niso omenili, smo izbrali deset najbolj izstopajočih.
Majerija, Slap pri Vipavi
Morda tehnično najbolj podkovan slovenski kuhar Matej Tomažič se je svojih vragolij učil tako v Hiši Franko kot v zamejski La Subidi, kasneje pa je okoli 20 let poučeval kuharijo v Trstu. Velja za mojstra, od katerega se je učila tudi Ana Roš, morda najboljša slovenska gostilna La Subida pa je v njegovem času prvič dobila Michelinovo zvezdico. Zakaj so ga spregledali, ni povsem jasno. Morda je kombinacija ekstremno lokalnih in nepopustljivo sledljivih sestavin, povezana s staro vipavsko kuhinjo, za ocenjevalce premalo razkošna ter hkrati preblizu vse bolj vplivni slovenski filozofiji modernih turističnih kmetij. Pravijo, da Majerija poleti uporablja kar 90 odstotkov domačih sestavin. Za slovenske turiste je verjetno koristen tudi podatek, da je Majerija opremljena tudi s pripravnimi sobami (okoli 100 evrov za dva), ki vzdušja v tej zaščiteni hiši niti ne motijo, saj so potisnjene pod koristen zeliščni vrt.
Rožmarin, Maribor
Zelo nenavadno je, da so francoski ocenjevalci mariborski šolski restavraciji Sedem podelili omembo na Michelinovih straneh, Rožmarin pa so izpustili. Morda so naši turistični delavci želeli uveljaviti »svojo« mariborsko šolo za gostinstvo, ki vodi lokal Sedem v Mariboru, lastnikom Rožmarina, ki so bili med tistimi, ki so bentili, da država plačuje Michelinu, pa poslati resno opozorilo. Škoda, spregledali so dejstvo, da ima Rožmarin ne samo eno najboljših modernih in eno najbolj zanimivih kuhinj pri nas, ampak tudi eno najboljših vinskih kart v Sloveniji.
Gostilna Tramšek,Žerovinci
Prleška gostilna z najboljšim slovenskim natakarjem poudarja tradicijo sicer konkretnih domačih jedi (meso iz tünke, prleška gibanica, keber, domač sir…), a jih ponuja v majhnih grižljajih, ki jih vodijo avtorski pristop in, jasno, sledljive lokalne sestavine. Nekaj posebnega je tudi vinska ponudba, vedno namreč predstavijo tisto, kar se je po okoliških vinogradih zgodilo novega v zadnji sezoni. Lahko bi rekli, da so redki ambasadorji vin iz Prlekije in preostalih delov Štajerske, je pa res, da so daleč od avtoceste in velikih središč.
Oštarija Herbelier, Dolenjske Toplice
V Dolenjskih Toplicah, kjer predano kuha Robert Gregorčič, so gostilno sicer velikih potencialov in nizkih cen v nekaj letih še dodatno preuredili v prav poseben hram. V njem so doma dolenjska vina novih, nadarjenih mladih vinarjev in do skrajnosti predelane dolenjske jedi. Lahko bi rekli, da gre za revno kuhinjo različnih, tudi starodobnih sestavin, po drugi strani pa se vse bolj približujejo veganstvu. Za vsak primer so nad oštarijo tudi udobne sobe za kakšnih 80 evrov, organizirajo tudi sprehode po Kočevskem rogu in kolesarske ture.
Gostišče Rakar, Trebnje
Ob objavi ocen je bil eden najbolj žalostnih gotovo Boštjan Rakar, eden začetnikov novega dolenjskega vala gostiln, med katere sodijo tudi Debeluh, Repovž, Vovko, Oštarija… Hrana pri Rakarju, ki ima v zadnjih letih manj avtorskih elementov, vse bolj prisega na kakovostne sestavine. Imajo tudi – to bi mogoče ocenjevalce v prihodnosti zanimalo, če bodo gostilno obiskali – eno najboljših in najprijaznejših vinskih kleti pri nas. Vsekakor pa boljšo od vsaj tridesetih restavracij, ki so jih Francozi obiskali in pohvalili.
Penzion Raduha, Luče
Na poti v najlepšo slovensko dolino se je treba ustaviti pri pionirki moderne slovenske kulinarike. Ja, pot ni enostavna, lažje in predvsem – zaradi potnih stroškov – ceneje je skočiti v kak ljubljanski hotel, a užitki ob prenovljeni kuhi zgornjesavinjskega konca Slovenije so neponovljivi. Še posebej, če vemo, da se je kuharica Martina Breznik svojega posla učila tudi pri francoskih prijateljih. V zadnjem času imajo ob restavraciji v Lučah tudi prestižno in nenavadno naselje s sobami na kozolcu in celo na drevesu.
K Rotundi, Selo
Mojstri ocenjevalci so spregledali – ali pa niso bili opozorjeni nanjo – tudi eno najboljših gostiln v Prekmurju, ki na Goričkem ponuja le malce prirejeno domačo kuho. V glavni vlogi so okoliške, tradicionalne sestavine: bučno olje, jetrca, meso iz tünke, keber, gibanica, retaši in prekmurska vina. Za petičnejše je gostilna, kak kilometer oddaljena od zgodovinske rotunde, tudi razmeroma poceni, za tiste, ki si želijo krompirjevih žgancev – dödöl ali bogate kebrove solate, pa morda ni slabo, da je gostilna ostala skrita turističnim delavcem.
TaBar, Ljubljana
Pravzaprav je presenečenje, da TaBar ni dobil nobene omembe v Michelinovih vodičih. Restavracije s podobnim konceptom v Ljubljani (kjer je bil lani očitno štab ocenjevalcev) – Monstera in še posebej Atelje – so dobile solidne ocene. Morda je TaBar preveč ekstremna restavracija, morda bi morali biti prijaznejši do gostov, ki si želijo sedeti pri mizah, ne pri klopeh. V TaBaru prisegajo na ustvarjalno kuhinjo, ki jo vodi nadarjen in nagrajen kuhar. Majhne jedi so premišljeno pripravljene, vinska karta pa ima predvsem veliko naravnih vin.
Špacapan, Komen
Stara kraška gostilna je leto ali dve nazaj pomladila kolektiv, malo je spremenila tudi nekoč klasičen kraški koncept kuhe. Zdaj ponujajo lokalne sestavine (domač pršut in klobase, divjačino, sire, maslo, gobe, marmelade…), ki jih predelujejo v zanimive, največkrat majhne moderne jedi. Pri vinih so jim blizu domača kraška in oranžna. Z varne razdalje si upamo trditi, da so trenutno najbolj trendovska kraška gostilna, francoski kritiki pa so ob Okrepčevalnici Ruj, zanimivo, opazili eno od štirih gostiln v Lokvi – turistično orientirano Hišo Krasna.
Kamin, Izola
O izolskem Kaminu smo na naših straneh pisali nedolgo nazaj. In ugotovili, da čeprav njihova kakovost včasih variira, konkretno presegajo najbližjo konkurenco. Ne samo pri sestavinah in duhovitih jedeh, predvsem pri izboru na razmeroma učinkoviti vinski karti. A najlepši razgled na naše morje, solidna vinska ponudba in okusne mediteranske jedi niso prepričali francoskih turističnih delavcev, da ne bi bolje ocenili okoliških obratov, ki jih, iz previdnosti, na tem mestu ne bomo posebej izpostavljali.
