Ali ker je iz obare preprosto pozabila odstraniti bouquet garni. Vsekakor pa je nekoč nekdo osnovno funkcijo prehranjevanja iz preživetja spremenil v doživetje in tako osnovno človeško potrebo s polja biologije premaknil na polje kulture. Ter nacionalizmov.
Spomnimo se samo zgodbe z ocvrtim krompirjem. Lastijo si ga tako Francozi kot Belgijci. In verjemite mi, nič ni Belgijcu bolj mrzkega kot Američani, ki govorijo o french fries – zato je bilo za njih najlepše obdobje čas hladnih odnosov med ZDA in Francijo, ko slednja ni hotela podpreti invazije na Irak, ker je takrat ocvrti krompir postal svobodni ocvrtek. Za Belgijca so francoski ocvrtki tako blasfemični kot za Italijana trditev, da lahko mozzarello naredijo tudi v Avstriji iz kravjega mleka. Mislim, da visoko v avstrijskih Alpah lahko nastane sir po enaki metodi kot mozzarella buffala nekje v Kampaniji, toda končen rezultat ne more biti enak. Fluidnost hrane skozi kulinarične nacionalizme je vidna tudi v naši, torej slovenski kuhinji. Poglejmo samo ričet. Celo slovenski odsek Wikipedije ga navaja kot slovensko narodno jed. Pa je daleč od tega. Ričet je v bistvu le izpeljanka judovske jedi čolnt (cholent ali tshoolnt v hasidskem jidišu), ki so jo Judi v vzhodni in srednji Evropi kuhali prek noči s petka na soboto. Ker se na sabat ne sme delati ognja in tudi ne kuhati. K nam je jed najbrž prišla po naravni poti deljenja vsega dobrega in slabega v času Avstro-Ogrske. Res pa ima v slovenščini ričet tudi globlji pomen: kot pravi SSKJ, pomeni besedna zveza »dobiti dve leti ričeta« biti obsojen na dve leti zapora, »jesti ričet« pomeni biti v zaporu, »pojdi v ričet« pa niti ne potrebuje dodatne razlage. Ne samo da smo jed nacionalizirali, temveč smo jo celo spremenili v zaporniško hrano. Smešno pomenljiva je ta arestantska nacionalizacija, če naj bi si narod z umestitvijo kakšne jedi v svoj nacionalni register gradil identiteto…
Kot so si na primer Francozi zgradili identiteto na podlagi dveh mlečnih derivatov – masla (tri temeljne sestavine francoske kuhinje so maslo, maslo in maslo) in sira. Prav v slednjega pa se je vtaknila njihova kulinarična biblija: Michelinov vodnik – zanimivo, da najbolj zaželene zvezdice tetoviranim kuharskim zvezdam za vse bolj nerazumljive jedi deli vodnik, ki je nastal kot napotek voznikom, kje ob poti si lahko relativno poceni napolnijo želodec. Marc Veyrat, nesporna kuharska zvezda Francije (pa tudi širše), je namreč izgubil eno zvezdico od treh, posledično pa tudi duševni mir in ugled (trdi on), ker je anonimen Michelinov jedec v njegovem sufleju zaznal – o sveta preproščina – britanski cheddar, ne pa francoskega sira, ki bi v tisti sufle sodil. Veyrat trdi, kakopak, da uporablja samo francoske sire beaufort in reblochon ter da je preizkuševalski cepec samo sklepal, da gre za cheddar, ker je on, veliki Veyrat, francoski sir z žafranom obarval v oranžkasto rumeno. Michelinovi možje se bodo morali 27. novembra na sodišču zagovarjati pred velikim mojstrom, ki od njih, ki so mu vzeli duševno zdravje, zahteva natančno pojasnilo, zakaj je njegova restavracija La Maison des Bois vredna le še dve zvezdici. In zakaj pri hudiču mu hočejo podtakniti prav brexitarski sir.
Kot rečeno, hrana in kuhinja sta postali izjemno resna stvar. Med številnimi bistroumnostmi tipa »počakajmo, pa bomo videli« je kuhinjski žargon ta teden posvojil tudi premier Šarec. »Kdor se boji vročine, naj ne hodi v kuhinjo, je izrek, ki se ga v kabinetu večkrat spomnimo. Mi se vročine ne bojimo,« je zatrdil. Samo da v kabinetni kuhinji ne kuhajo ričeta…
