Potem ko so pred dvema letoma gluhi in naglušni uspešno začeli osvajati koče po slovenskih hribih z akcijo Gluhi strežejo v planinskih kočah in so jim leto kasneje pridružili tudi slepi in slabovidni z osvajanjem vrhov tisočakov, želijo invalidska in humanitarna društva lepoto gora letos približati tudi gibalno oviranim. S projektom Gibalno ovirani gore osvajajo bodo pomagali vrh osvojiti od 300 do 500 osebam na invalidskem vozičku.
Kot so povedali pri Planinski zvezi Slovenije, so zaznali spremembe, zato že nekaj let skupaj z invalidskimi organizacijami premikajo meje razumevanja, da so gore za vse, tudi za invalide oziroma za osebe s posebnimi potrebami. »Negujemo inkluzijo in delimo korake tudi z drugačnimi. Naredimo korak k družbi, ki sprejema in podpira raznolikost planincev, invalidom pa daje možnost oziroma jih podpira in jim omogoča, da pokažejo, da zmorejo,« je povedal Jože Rovan, predsednik Planinske zveze Slovenije.
Ovire so le v glavi
Da so v življenju pomembni cilji, je potrdil tudi Stojan Rozman, pobudnik projekta Gibalno ovirani gore osvajajo, ki se je tudi sam po svojih zmožnostih udeleževal inkluzijskih pohodov in spoznaval delo odbora Planinstvo za invalide v preteklosti ter ob tem razvil idejo, da bi lahko podobno kot za slepe, slabovidne, gluhe in naglušne izvedli tudi akcijo za gibalno ovirane. Že ko je leta 1996 pristal na invalidskem vozički, je začel razmišljati, kako bi lahko šel kam z vozičkom. »Sledil je obisk Logarske doline, kjer sva si z dekletom privoščila krajši sprehod in kosilo. Pod slapom Rinke so se našli ljudje, ki so mi bili pripravljeni pomagati, me tudi nositi do Rinke. A sem odklonil. Do slapa sem hotel priti sam, kajti prav je, da imamo v življenju cilje,« je povedal Rozman, tudi planinski vodnik, in dodal, da mu je to – ob pomoči prijateljev – nekaj let kasneje uspelo. »Do Rinke sem prišel z navadnim vozičkom, lepo počasi. Kolegi, ki so me spremljali, so bili malo bolj utrujeni od mene,« je še povedal. Nekaj let kasneje je z društvom paraplegikov Koroške še dvakrat obiskal Dolomite, sam pa je užival tudi v raziskovanju Kanarskih otokov, kjer je preizkusil sistem, ki bi mu lahko rekli rikša za v hribe. »Dogovoril sem se za izlet. Prišli so pome do hotela, me naložili v rikšo in odpeljali do prazgodovinskega pragozda. Imel sem tudi možnost povzpeti se na 2000 metrov nadmorske višine, a sem odklonil,« je še povedal sogovornik, ki ima pred sabo še vedno neosvojeni cilj – domači hrib Plešivec.
Tudi Gregorju Gračnerju, ki bo skupaj s športniki paraplegiki eden od ambasadorjev projekta, gore niso tuje. »Projekt bomo podprli na Zvezi za šport invalidov, kjer vodim ekipo košarkarjev paraplegikov, saj je šport pomemben in koristen tudi za invalide,« je povedal Gračner, ki je z vozičkom kondicijo pred tekmami v košarki nabiral predvsem z vzponi na Dobeno in Rašico. »Na izlete, kamor vodim družino, s katero osvajamo tudi višje vrhove, pa hodim s štirikolesnikom,« je razložil in dodal, da je še kot otrok prehodil eno in pol slovensko transverzalo.
Pomoč prostovoljcev dobrodošla
Koliko koč v naših hribih je dejansko primernih za invalide, niso še preverili. A kot pravi Rozman: »V koliko gostinskih lokalov pa se invalid lahko pripelje brez težav, sede za mizo in uporabi njihove sanitarije? Tudi parkirišča pred vzponom morajo biti ravna in invalidom prilagojena.« Zato tukaj vidijo še veliko izzivov, prav tako razmišljajo o vključevanje v evropske projekte.
Vzporedno s spodbujanjem invalidov, naj se udeležijo projekta, pa poteka tudi iskanje prostovoljcev, ki so pomemben del pri sami organizaciji. Kot pravi Jurček Nowakk, jim gre pri tem odlično. »Februarja letos smo podpisali dogovor s slovensko Karitas, aktivirali smo tabornike in skavte, dogovarjamo se z Mladimi zmaji in gasilci. Ko gremo v hribe, potrebujemo na voziček dva prostovoljca, če je pohod daljši, pride prav kakšna spočita roka več,« je razložil Nowakk in dodal, da če želijo v gore popeljati od 300 do 500 gibalno oviranih, za to potrebujejo okoli 600 do 1000 prostovoljcev.
Prvi hrib, v katerega bodo skupaj zagrizli, bo 5. septembra vzpon do planinskega doma na Boču. Dan kasneje pa bo priložnost povzpeti se do koče Antona Bavčerja na Čavnu in Lavričeve koče na Gradišču.
