Ni več zanesljivega Predraga, da bi zapolnil luknje v mojem spominjanju tistih pijanih let, a na podlagi tega, kar je v njem ostalo, lahko precej točno rekonstruiram tisti večer. Bila je zima v vojnem letu enaindevetdeset. Predrag in jaz sva takrat skupaj z Viktorjem delala Feral, satirično prilogo Slobodne Dalmacije, in med dvema Feraloma kot vojna poročevalca obiskovala bojišča. Tempo je bil peklenski in samomorilski in težko bi preživeli brez kultne oštarije Stefanel, ki jo je imel na splitskem Toću najin prijatelj Miro, čigar srbska krvna telesca so bila razlog, zaradi katerega je v tistih letih Stefanel dvakrat ali trikrat letel v zrak.
Luka Cjuha
Split je bil takrat tak kot Casablanca v štiridesetih letih, Stefanel pa je bil naš Rick's Café Américain, le da je bilo namesto Samovega klavirja iz zvočnika sliš...
Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v...
»Kako si me našel?« je skozi zobe iztisnil Ervin. Hja, kako. Dolga zgodba. Danes vem: to je bila neumna in nepremišljena odločitev, a morate vedeti,...
