To so intimni zapisi, kaj pomeni biti človek in kako živeti drug z drugim v razdrobljenem svetu naključij in konfliktov. Te risbe iz sredine sedemdesetih let se sprašujejo, kaj pomeni gledati. Rešujejo problem ptičje perspektive in fokusa v razmerju do fotografije in našega pogleda, saj fokus ne pomeni le izostritve, temveč tudi zanimiv obrat, ki ga je dobro opisal Jung: »Ne vem več, ali jaz gledam kamen ali kamen gleda mene.«
Realizem zgodnjih risb ni le natančno posneta realnost sveta, ki jo je neštetokrat poustvaril skozi študij v Benetkah in Ljubljani, ampak predvsem pot, na kateri se je učil, kako ne misliti. In to zmorejo le redki; vsak talentiran študent lahko izriše del realnosti. V slikarstvu (umetnosti) pa je ključna sposobnost, da skozi realnost predstaviš svet občutij. Marušiču je to uspelo, tako kot njegovemu učitelju Stupici in sodobniku Bernardu.
V osemdesetih letih gre pri Marušiču za novo vprašanje: kakšna je izkušnja gledanja? Z vsem mediteranskim koloritom, svetlobami in sencami, jasnimi in zabrisanimi mejami med predmeti so vprašanja drugačna. Kaj vidimo in česa ne, kaj je jasno in kaj zabrisano ter, najpomembnejše, kakšno je občutje, ki nas prevzame ob gledanju? Žal je danes Marušičev radikalizem izginil iz naše kulturne zavesti, ostale so le še lepe barve in »rože«, njegove risbe in zvezki s skicami ter humornimi zapisi pa so izraz mojstrske obrtne spretnosti.
Ta nenavadna razmerja in pomnožitve delov telesa, prelomljene in prerezane figure prihajajo iz tradicije ekspresionizma, ki sta ga nakazala Van Gogh in Gauguin, radikalizirali pa v Nemčiji predstavniki skupin Most in Modri jezdec, kar je vodilo do ameriškega abstraktnega slikarstva, kjer je krhka eksistenca človeka zabeležena le še v sledi, ki jo pušča telo. Vračanje k formi v osemdesetih letih in figuri v nemškem neoekspresionizmu tega časa ali italijanski transavantgardi ne pomeni več izraza občutja posameznika, torej Marušiča in njegove pozicije v svetu, temveč prikaz čustev s spominom na pretekla umetniška dela. Mnogi Marušiča primerjajo s Sandom Chio in bolj kot primerjava šteje dejstvo, da so Chio in drugi umetniki v času postmoderne uporabili stilistične ali jezikovne prijeme ekspresionizma, da bi predstavili občutja in čustva skozi kompleksna razmerja človeka v svetu, kjer ni več centra in velikih zgodb, kot piše Lyotard. Prav Marušičeve risbe in kolaži razkrivajo, kaj je ostalo od celovitosti sveta: jezikovne igre, naključja in modeli obnašanja posameznikov v različnih skupinah.
Razstava v Kranju in minula v Bežigrajski galeriji v Ljubljani sta na novo odkrili odličnega pripovedovalca, humornega, igrivega, umetnika, ki je magičen, grotesken, nadrealen in predvsem čuten opazovalec sveta.
