Kdor bo te dni vstopil v galerijo Društva umetnikov, se morda ne bo takoj zavedel, da se je znašel med skoraj petdeset urami. Da so črne pege, ki ga obkrožajo kot nešteto ogledal, merilci časa, bo najbrž zaznal šele, ko bo umiril dih in zaslišal tiktakanje. »To je kvečjemu opozorilo, da čas teče neodvisno, če človek to vidi in sliši ali pa ne,« skomigne Vadim Fiškin, v Rusiji rojeni umetnik, ki že več kot dvajset let živi in deluje v Sloveniji.
V svoji umetniški praksi, ki venomer niha med fizičnim in metafizičnim, pa med ironizacijo vzvišenega in navdušenjem nad vsakdanjim, se rad posveča razumevanju človekovih večnih vprašanj. In redko katero nas tako obseda kot vprašanje minljivosti in naše lastne končnosti, dodaja ob svoji novi razstavi Temni časi.
Večni zakaj
»V svoji umetnosti se ves čas ukvarjam s tem, kako čas ujeti, če je to domala nemogoče. Kako nekaj tako zelo fizičnega in metafizičnega obenem izračunati? Klasični umetnik želi navadno nevidno prikazati kot vidno, jaz počnem obrnjeno – s črno barvo sem prekril steklo ur, da bi s tem poudaril nevidni moment časa, da torej pridejo bolj do izraza pomembnejše lastnosti, za človeško percepcijo tudi intelektualno bolj zahtevne,« pripoveduje.
Človek si je stvari poenostavil tako, da je čas označil z urnimi kazalci, ker tako lažje razume, kje se čas začne in kje konča. A časa to ne razloži, človeku le olajša pristop, je prepričan Fiškin. »Tudi umetniška dela opremimo z informacijo o avtorju, času nastanka, mediju, da ima gledalec občutek, da razume, kaj gleda. A to nič ne pove o razumevanju, le gledalec je malo bolj zadovoljen.«
Gonilna sila njegova ustvarjanja je prav človekova potreba po razumevanju okolja, v katerem živi, sveta in samega sebe. »A da odpremo kakšno večje vprašanje, se moramo najprej malo distancirati od vsakdanjega. Vprašanje »koliko je ura?« ima navadno zelo preprost odgovor. A če bi takrat začeli razmišljati še, kaj je ura in kaj čas, bi hitro prišli do nerazrešljive dileme,« spomni.
Ura kot portret
Ure – z večjim in manjšim polmerom – je po stenah galerije razporedil v elegantni, sklenjeni ravni liniji. »Izhodišče postavitve je bilo, da je čas neskončna fizikalna kategorija, zato je bilo treba izkoristiti potencial linije brez začetka in konca.«
Ure so različne. Ravnodušno, kot kakšne abstraktne slike, nas gledajo s sten, a same ne prepuščajo pogleda, dodaja še kustos Vladimir Vidmar: »Tudi s tem nakazujemo, kako se poskuša človek času približevati in ga obvladovati z različnimi prijemi, z mehanicistično racionalizacijo.«
Vsaka ura je kot portret, čas se navsezadnje ne ponavlja, še namigne Fiškin. Ni težko kupiti petdeset ur, težko je kupiti petdeset različnih ur, se smeji, kako jih je iskal po trgovinah in na spletu in nato ročno barval. »Iskal sem predvsem zvok tiktakanja, ki se ga najbrž vsaj iz otroštva vsi spomnimo kot zadnji zvok pred spanjem in prvi zjutraj. In ko sem v trgovinah vprašal, ali lahko ure preizkusim, da slišim njihovo tiktakanje, so mi vsi trgovci ponosno ogovorili, da gre za tihe ure. Tudi zato ima večina ur na razstavi zamenjane mehanizme, poiskati smo torej morali stare, da je vsaka sekunda dovolj glasna.«
In čeprav ljudje časa, ki nam nič noče, nikoli ne bomo nehali kvalificirati – venomer bo prelomen, plodovit, temačen… S črnim prekrivanjem ur umetnik ne napoveduje pesimistične prihodnosti. »Gre bolj za gesto. Res bi številčnico in kazalce lahko prekril tudi z belo, a generično stvari navadno zakrivamo in prikrivamo s črno.« Pa bi pod nanosom barve, če bi jo odstranili, našli kazalce, ki kažejo prav? »Ne vem, za koga gotovo. Percepcija časa je navsezadnje odvisna od človekove odločitve – poleg tega je v našem geografskem okolju nekaj čez 13. uro, na Novi Zelandiji pa ne,« dodaja Fiškin. V smehu se naposled zateče še k angleškemu pregovoru – da tudi vsaka pokvarjena ura dvakrat na dan kaže prav.
