Razstava Na ramenih pritlikavcev seveda prinaša parafrazo bolj znanega reka o velikanih. Novogoriški slikar Enej Gala (1990), ki je slikarstvo študiral v Benetkah, podiplomski študij pa nadaljuje v Londonu, z njo prevprašuje perspektivo sodobnega človeka in njegovega odnosa do ideoloških velikanov. Po Galovem mnenju namreč velikani, namesto da bi svoja ramena nudili v pomoč, pogled naprej prepogosto zastirajo.
»Tudi vse, kar danes kot umetnik narediš, se v množici drugih del porazgubi, težko je imeti svoj glas. Vsak ga lahko ima, a se v vsesplošni glasnosti nikogar več zares ne sliši. V tem smislu so si tudi dinamike scen vizualne umetnosti v Ljubljani, Benetkah ali Londonu podobne. Vedno imaš skupino ljudi, ki drži skupaj in si poskuša priboriti nek položaj, ko ga zasedejo, pa zrastejo in ovirajo pogled drugih,« pravi Gala.
Zaljubljenost v lutke
Del tovrstne majhnosti na razstavi utelešata dve črni lutki, vsaka na svojem lutkovnem odru v miniaturnih belih kockah (white cube). Gre za terarija, za celici zaprtega psihiatričnega oddelka? Če bi v galeriji Kresija lahko imeli klasično otvoritev, bi obiskovalci videli performans dveh lutkarjev. V njem sta se lutki učili od njiju, onadva pa od lutk, enako vidni so, med sabo se osmišljajo, poudarja Gala, ki se je v lutke nepričakovano zaljubil med ustvarjanjem scenografije za lutkovno prestavo Bela kamela v LGM.
»Ti lutki, ki sem ju s kontrolnim mehanizmom vred izdelal nekako po svoje, sta lutkarja ob začetku razstave prvič prijela v roke. To pa je trenutek, ki se v lutkarstvu z vajami za predstavo navadno skrije, saj postane delo lutkarja že bolj tehnično,« razlaga. Marionete so vendarle bolj kompleksne od denimo prstnih lutk, na neki način celo malo aristokratske, meni avtor. Lutkovni performans je z namigom na učenje dobrih manir poimenoval Bonton.
Izstop iz perspektive
V prej omenjeni aristokratskosti se namreč skriva tudi nekaj parodije. Oljnih slik polna največja galerijska stena tokrat služi kot stoletja star enciklopedični prikaz taksonomij različnih delov teles – namerno okorno naslikanih odrezanih nog, nosov, zmajevih repov, popravljenih rok… »Naslovi slik, kot sta Izgubljeni zobje z dobrim razlogom in Glava v pesku (odrezana), ironično pričajo o starem znanju, ki se pač nekje nabira, vzporedno pa tudi o tem, kaj zbiralca pravzaprav res zanima,« pravi umetnik, čigar razstava tako niha med humorjem in sterilnostjo.
Tako kot so njegove velike slike analiza hierarhij v opuščenih naravoslovnih zbirkah, sta tudi lutki v kubusih – kot žaba na secirni mizi – podvrženi laboratorijski analizi opazovalca; ta se, prav tako kot lutkar, od lutke uči: »Gre za analogno ex machino, lutke so že stoletja antropomorfiziran nadomestek našega okornega telesa. Človek si od nekdaj prizadeva, da bi izstopil iz človeške perspektive in stvari videl objektivno, znanstveno, čeprav tega v polnosti nikoli ne dosežemo.«
Nesposobnost človeškega telesa
Njegove lutke imajo na rokah in nogah oglje, s svojim premikanjem, torej s svojo risbo, pa belo kocko, v kateri so ujete, pravzaprav »umažejo«. A tudi oglje, ki je eden najosnovnejših risarskih pripomočkov, je le zgorel les, ki pušča – kot minevajoči človek – za sabo nekakšno sled, opozarja Gala.
S kombinacijo performansa, risbe in slike komično cilja tudi na večen paradoks posameznikovih eksistencialnih kriz zaradi nekakšne nesposobnosti, nedokončanosti človeškega telesa, zaradi katerih bi šli najraje »ven iz sebe«. »Skozi risbo se vzpostavi nov dialog med lutkarjem in lutko. Odvije se nekakšen nezavedni proces, ki ostaja v risbi ujet kot zapis tega dogajanja. Vsak umetniški akt je vendarle nekakšen ugovor minljivosti telesa, njegovi nesposobnosti preživetja,« sklene slikar.
