Če bo preiskava incidenta, ki naj bi se zgodil 7. maja v bližini vasi Mihele tik ob slovensko-italijanski meji, potrdila, da je vojak civilista ustavil, mu ukazal, da sede, in vanj uperil orožje, gre za hudo resno prekoračitev pooblastil, ki si jih slovenska vojska ne bi smela privoščiti. Tudi če bo uradna različica na koncu za vojaka in njegove nadrejene ugodnejša (konec koncev bodo primer preiskovali znotraj obrambnega ministrstva, kaj točno je vojak rekel in kaj gestikuliral, pa verjetno ne bo mogoče povsem nedvoumno dokazati), je že zdaj precej očitno, da je nekaj hudo narobe z aktualno prakso policijsko-vojaškega sodelovanja in z ohlapno zakonsko podlago za tovrstna mejna ravnanja.
Leta 2004, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v schengensko območje, je 37. člen zakona o obrambi, ki opisuje naloge vojske, dobil nov, četrti odstavek. »Slovenska vojska lahko sodeluje s policijo pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja v skladu z načrti in po predhodni odločitvi vlade. Pripadniki Slovenske vojske pri opravljanju teh nalog nimajo policijskih pooblastil.« Sprejem novega določila je bil neposredno povezan s pričakovanim vstopom v schengen, njegov glavni namen pa uzakonitev možnosti vojaške pomoči pri varovanju slovenske meje s Hrvaško. S prisotnostjo, vendar brez pooblastil.
Prišlo je leto 2015 in tako imenovani begunski val, zaradi česar je zakonodajalec ponovno vzel v roke pisalo in zakon o obrambi. 37. členu je dodal še 37. a člen. Po njem lahko vojaki ob dvotretjinskem strinjanju poslancev v okviru varovanja državne meje skupaj s policijo in v skladu s policijskimi pooblastili civiliste tudi opozarjajo, napotujejo, začasno omejujejo njihovo gibanje in sodelujejo pri obvladovanju skupin in množic. Glavni namen tega člena je bil, da lahko vojska priskoči na pomoč policiji ob enormnem pritisku na mejo, saj je takrat mejo prečkalo 5000 in več beguncev in migrantov na dan.
Kljub temu da imamo danes kvečjemu nekaj deset migrantov dnevno na meji, želi aktualna oblast vojski na meji na vsak način ponovno podeliti policijska pooblastila, kar se zdi že simptomatično. In v resnici nepotrebno. Kozinski incident nam vedno bolj zgovorno priča, da se je že četrti odstavek 37. člena zakona o obrambi izrodil v igranje novodobnih graničarjev. Le naivni smo namreč mislili, da tovrstna pomoč vojakov policistom pomeni zgolj mešane patrulje, v katerih je vojak bolj kot ne le statična podpora policistu in zastraševalni učinek. Ne, vojak lahko v dogovoru s policistom že zdaj sam vohlja po gozdu in lovi »tiste črne« (to so bile besede vpletenega vojaka, op. p.), za nameček 15 kilometrov stran od schengenske meje (zaradi varovanja katere je bila ta zakonska sprememba v resnici uvedena) in tik ob slovensko-italijanski meji. Vojaki na papirju resda nimajo nikakršnih pooblastil, a če se počutijo ogrožene, lahko naenkrat dobijo ultimativno pooblastilo. Uporabo orožja.
Zato je kozinski incident precej več kot le domnevni prekršek ali odklon (prosto po Toninu). Je posledica izkoriščanja vojske za pridobivanje poceni političnih točk, je potencialni mednarodni škandal in pomeni rušenje barier med vojaško in civilno sfero.
