Pomlad počasi odhaja in zdi se, da je konec koronakrize, ki je na ceste pripeljala nebroj kolesarskih navdušencev, ki pa niso navdušeni nad aktualno oblastjo.
Ministra Boštjana Koritnika protestniki ne prepoznajo
Glavni zmagovalci koronatranzicije so zagotovo trgovci s kolesi, ki si manejo roke ob narodnem kolesarskem športnorekreacijskem prebujenju, ki je postalo tako močno, da je vzniknilo v družbenopolitično gibanje, ki želi zamenjati oblast. Njihova zavzetost in osredotočenost doseči pravičnost je tako močna, da včasih celo ne opazijo tistih, proti katerim protestirajo, kar so zapazili celo v reviji Nova in seveda vse skrbno dokumentirali s fotografijami. Prejšnji petek so se namreč mimo ministra za javno upravo Boštjana Koritnika vozili in korakali protestniki, on pa je mirno užival ter srebal kavico z neko blondinko, ki so jo okarakterizirali kot neznano dolgolaso lepotico. Kot piše v podrobnem poročilu, »ga ni nihče niti povohal, kaj šele da bi bili proti njemu uperjeni vzkliki, žvižgi ali kaj podobnega«. Se bo pa moral minister vprašati, kaj je z njegovo prepoznavnostjo, morda bi najel kakšnega svetovalca za piar.
Da prevratniški kolesarji čisto zares pozitivno vplivajo na državotvornega duha, narodni čut in ponos slovenskega naroda, so dokazali slovenski glasbeni ustvarjalci. Največji slovenski živeči mirovnik Gianni Rijavec je navdahnjeno spregovoril za revijo Vklop Stop in povedal, da je slovenski narod ostal brez slovenskih uspešnic, čeprav imajo ljudje zelo radi slovensko glasbo, a je žal ne morejo poslušati na radijskih postajah. Izračunal je, da se na slovenskih radiih predvaja zgolj dvajset odstotkov klene domače produkcije, vse drugo je iz uvoza. Največjo težavo vidi v RTV Slovenija, ki, kot se je kritično izrazil, »izvaja genocid nad slovensko glasbo«. Zato je brž našel rešitev. Posnel je novo skladbo Lipa od none, ki je posvečena dvesto let stari pravljični lipi, katere veje se priklanjajo tlom in stoji na družinskem dvorišču v Trnovem pri Gorici, ter vsem drugim slovenskim lipam, poleg tega pa je zagnal in spravil v svet in na splet peticijo, ki jo je poimenoval kar s Prešernovimi verzi pesmi Orglar: »Pusti peti mojega slavca, kakor sem mu grlo stvaril.« Končni cilj je še več predvajanja slovenske glasbe na programih vseh nacionalnih medijev – Radia Slovenija 1, Vala 202, Radia Koper in Radia Maribor ter nacionalnih televizij TV SLO 1, TV SLO 2, TV Koper in TV Maribor. Peticijo je, kot se je pohvalil glasbeni revolucionar, doslej podpisalo že kar 530 glasbenikov, vendar spiska vseh podpisanih javnosti, vsaj za zdaj, ni predložil. Morda bi v svoji želji po slovenskosti začel uporabljati tudi slovensko ime, namesto italijanskega Gianni bi postal Janez.
Adi Smolar je izdal svojo zadnjo zgoščenko
Ali je Giannijevo peticijo podpisal tudi dejansko edini pravi slovenski slavec Damjan Murko, ki je po poročanju portala siol.net izdal novo pesem in videospot z naslovom Kabriolet, ni povsem gotovo. Je pa jasno, da je to nova uspešnica in se je bodo razveselili poslušalci vseh slovenskih narodnih radijskih in televizijskih postaj, saj gresta tako melodija kot žgečkljivo besedilo, ki v refrenu pravi »Kabriolet, če hočeš sladoled, poliži moj kornet«, hitro v uho.
V nasprotju z Murkom, ki se že veseli predvajanja na nacionalni ravni, je glede prihodnosti slovenske glasbe manj radostno razpoložen koroški glasbeni heroj Adi Smolar, ki so ga v Nedeljskih novicah okarakterizirali za vzorčen primer kantavtorja, ki s pesmijo drami duha v nas, da se ob njegovih ciničnih opazkah nasmehnemo in zamislimo. Smolar, ki je s pesmijo Bog ne daj, da bi crknu televizor postal spet aktualen v času koronakarantene, je izjavil, da je svojo zadnjo pesem, ki utegne biti celo njegova zadnja, posnel leta 2018, zdaj pa piše roman, ki ga je opisal kot zgodbo o čudežnih brezjajčnikih in delovnih barabah. In zakaj napoveduje, da je plošča iz leta 2018 bržkone njegova poslednja glasbena stvaritev? »V novih osebnih avtomobilih sploh ni več CD-predvajalnika. Vse je zdaj na USB-ključku. Kje pa bodo ljudje poslušali zgoščenke? Jih ima torej še smisel snemati?« se je javno vprašal.
Vili Resnik, še ena slovenska glasbena ikona, s tem nima težav. Kot je povedal za revijo Vklop Stop, je novo pesem z naslovom »Še zdaj ne vem zakaj?« izdal pred kratkim. Dejal je, da je na neki način posvečena lastnemu tridesetletnemu udejstvovanju na slovenski glasbeni sceni, ki do domačih izvajalcev ni nič kaj posebno prizanesljiva. »Da si 30 let na glasbeni sceni, res ni malo, sploh ker v tej majhni Sloveniji ljudje slovenske glasbe ne spoštujejo prav zelo,« je povedal in napovedal, da letos avgusta spet kani splezati na Triglav, ker to kot Slovenec preprosto mora storiti, kot se je pohvalil.
Helena Blagne se ne sonči zgoraj brez
Tudi ženski cvetober slovenske zvezdniške glasbene scene je bil opažen v najbolj brani literaturi preteklega tedna. V Slovenskih novicah so nekje na medmrežju opazili pevko, voditeljico in spletno vplivnico Špelo Grošelj, ki je sveže samska in polno zaposlena z novimi projekti, o nekaterih sicer še vedno ostaja zelo skrivnostna. Je pa bolj redno začela objavljati razne vsebine in prigode ter jih deliti svojim zvestim sledilcem na družbenih omrežjih. Njen zadnji utrinek je opozorilo oboževalcem, naj se v sončnih dneh obvezno zaščitijo s kremo; pokazala je, kaj se je zgodilo njej, ker se je predolgo nastavljala soncu brez kreme z zaščitnim faktorjem. Njena koža je bila močno rdeča, zato nikoli več ne bo pozabila na zaščito.
O zaščiti pred soncem so razglabljali tudi v reviji Suzy, in to na podlagi strokovne analize fotografije slovenske glasbene dive Helene Blagne, ki ji je zaradi svetovne slave, kot so ugotovili, zelo oteženo, da bi lahko brezskrbno poležavala na soncu »brez odvečnih krpic, da bi si lahko v celoti posončila telo«, kot so zapisali. Izčrpen strokovni pregled neke njene fotografije z enega izmed sanjskih oddihov v tujini je namreč pokazal, da »je zelo dobro vidna razlika med zagorelim nedrjem in ločnico med belim oprsjem, kar potrjuje, da se niti daleč od doma ne more povsem sprostiti«.
Bistveno bolj sproščeni sta bili one dni slovenski pevki Andreja Makoter in Eva Černe, ki sta za revijo Zvezde Lady spregovorili o vraževerju. Eva je priznala, da se, kadar vidi dimnikarja, vedno prime za gumb, kadar gre čez cesto črna mačka, mora pljuniti čez ramo, bere pa tudi iz kart, kar jo je naučila babica. Sicer pa je tudi v opernih hišah, kjer poje, veliko vraževerja; rada na primer na oder stopi z desno nogo, ker je desna njena srečna stran. Štajerska Madonna, kot so jo pred daljnimi leti krstili oboževalci, pa je njeno popolno nasprotje. O vraževerju je prebrala veliko literature, a se ni nikoli prijela za gumb, ko je opazila dimnikarja, ne verjame v črno mačko, ne da za mašo, ko se zgodi kaj lepega, in nima prav nobenega amuleta za srečo.
