Tako najvišje uvrščena slovenska igralka na svetovni teniški lestvici Polona Hercog kot njen trener in partner Željko Krajan ne verjameta, da bi tekmovalno leto lahko potekalo v nekdanjih smernicah. Predvsem v Varaždinu, domačem mestu hrvaškega trenerja, trenirata po prilagojenem programu. V primeru, da bi se nenadoma sprostili ukrepi in bi začeli potekati turnirji na najvišji ravni, bosta nemudoma prestavila v višjo prestavo. Polona Hercog je minuli konec tedna nastopila na pokalu Mime Jaušovec v Lukovici pri Domžalah. To je bil njen prvi nastop v Sloveniji po sedmih letih.
Javna skrivnost slovenskega tenisa je, da so odnosi med najboljšo igralko in Teniško zvezo Slovenije, ki jo vodi Andrej Slapar, slabi. To je glavni razlog, da se Polona Hercog v zadnjih letih ne odziva na vabila selektorja Andreja Kraševca za nastop v reprezentanci pokala federacij. Konec tedna se je udeležila dobrodelnega pokala zato, ker so ga organizirali igralci sami, čeprav je teniška zveza podprla premierno izvedbo pokala Mime Jaušovec in tudi pomagala pri organizaciji.
Pripravljenost 50-odstotna
Petinštirideseta igralka sveta poudarja, da je vselej rada nastopala v Sloveniji. »Pokal Mime Jaušovec je bil zadetek v polno. V težkih časih športa je bilo prijetno druženje s slovenskimi igralci. Na igriščih sicer ni bilo pravega tekmovalnega naboja, po drugi strani pa si vsi želimo zmagati. V trenutnem položaju igralci potrebujemo dvoboje, zato so takšne tekme zadetek v polno. Na treningu se lahko postaviš na glavo, a ne moreš simulirati tekme. Zato sem se konec junija prijavila na prvenstvo vzhodne Evrope v Beogradu,« odgovarja Polona Hercog.
Željko Krajan je v zadnjih letih v Davisovem pokalu doživljal zgodovinske čase hrvaškega tenisa, saj je pod njegovim vodstvom Hrvaška osvojila najprestižnejšo ekipno lovoriko. V zadnjem času si je s hrvaško zvezo, ki jo vodi Nikolina Babić, na nasprotnih bregovih. »Prvi mesec epidemije koronavirusa sva bila skoraj ves čas zaprta v prostoru, za trening sva uporabljala stopnice. Potem smo zamenjali ritem. Polona vadi na igrišču vsak drugi dan, vmes pa dela kondicijo. Če bi ocenil v odstotkih, je njena trenutna pripravljenost petdesetodstotna. Boljša bo konec meseca v Beogradu, a priprave za ta turnir še zdaleč ne bodo takšne, ko bi bile za turnir velike četverice,« pojasnjuje Željko Krajan. »Se kar strinjam, da imam še petdeset odstotkov rezerv od iger, ki sem jih pokazala v Lukovici,« dodaja Polona Hercog.
Dvomi o nadaljevanju sezone
Največja sprememba v igri Polone Hercog je udarec z bekendom, ki ga skuša čim večkrat izvesti z rotacijo, medtem ko je v preteklosti vračala predvsem rezane žoge. Trend ženskega tenisa je namreč takšen, da igralke vse hitreje zaključujejo točke. »Morala sem se prilagoditi moderni igri, zato bekend igram bolj napadalno. Zavedam pa se, da sem si uspehe in kariero zgradila s forehendom. Na tem udarcu temelji moja igra, z njim osvajam točke,« poudarja Polona Hercog. Na vprašanje, ali v Sloveniji pogreša pomoč igralcem v obliki organizacije turnirjev z nagradnim skladom, Mariborčanka odgovarja: »Realnost je takšna, da se Slovenija ne more primerjati z najrazvitejšimi državami, ki na takšen način pomagajo teniškim igralcem. Menim, da so v težkem času prioritete države drugje. Smo pa minuli konec tedna na pokalu Mime Jaušovec vsi slovenski igralci pokazali, da imamo srce za igranje v Sloveniji in da se radi družimo ne glede na to, kaj se dogaja zunaj igrišč.«
Ob druženju z Željkom Krajanom in Polono Hercog smo se dotaknili še njunega pogleda na preostanek sezone. »Vprašanje je, kakšen je sploh smisel igralce toliko časa puščati v negotovosti. Menim, da pred 1. oktobrom ni realno pričakovati nadaljevanja sezone,« odgovarja 41-letni Krajan. »V medijih je vse skupaj predstavljeno preveč pozitivno. Težko si predstavljam, da bomo letos lahko odigrali kakšen turnir. Če bi ga, bi bil zelo dobrodošel,« meni Polona Hercog, ki bo januarja prihodnje leto dopolnila 30 let. Pravi, da so jo v zadnjih mesecih, ko se je ustavil športni svet, prevevali mešani občutki. Tako pozitivni kot negativni. Ob tem izpostavlja: »Najbolj pozitivno je bilo, da sem se prepričala, kako je na enem mestu živeti doma z osebo, ki jo imaš rad.«
