Danes 73 let star Sione Filipe Totau, za prijatelje Mano, se je v začetku maja nepričakovano znašel v središču pozornosti svetovne javnosti. Tja ga je izstrelil članek nizozemskega zgodovinarja Rutgerja Bregmana v Guardianu o življenjski preizkušnji njega in petih prijateljev, ki so po brodolomu več kot leto dni preživeli na nenaseljenem otoku Ata v Tihem oceanu. Zdolgočaseni najstniki, stari od trinajst do šestnajst let, naveličani enolične hrane v internatu katoliške šole na arhipelagu Tonga, so na ukraden ribiški čoln prinesli nekaj banan in kokosov ter majhen kuhalnik. Nihče se ni spomnil vzeti zemljevida ali kompasa. Cilj je bil Fidži ali celo Nova Zelandija, če bi razmere to dopuščale. Niso. Brezskrbna avantura se je kaj hitro spreobrnila v neizprosen boj za preživetje. Nevihta je čoln razbila in kar osem dni jih je premetavalo po odprtem morju, preden jih je naplavilo na odročen nenaseljen otok.
»Za srečo smo zmolili, potem sem v trdi temi odplaval do obale. Porabil sem zadnje atome moči, saj sem prej osem dni samo ležal na dnu čolna brez hrane in vode,« Mano danes opisuje neobičajno zmes groze in olajšanja, ki jo je doživel pred 55 leti. Dehidrirani in s praznimi želodci so polovili nekaj ptic, se odžejali z njihovo krvjo in za silo nasitili z njihovimi jajci. Fantom je na Ati uspelo kar hitro vzpostaviti funkcionalno skupnost, v kateri so – v nasprotju z glavnimi junaki romana Gospodar muh Williama Goldinga, ki jih odsotnost odraslih pahne v divje, krvoločno nasilje – relativno mirno, preudarno in organizirano preživeli petnajst mesecev. Ustvarili so nekakšno komuno z vrtom, v izdolbenem hlodu so hranili deževnico, zgradili so telovadnico z »utežmi« in igrišče za badminton, vseh 15 mesecev so tudi skrbno pazili na ogenj, da jim ni nikoli ugasnil. Sonce in luno so pozdravili s pesmijo in molitvijo, iz lesa, lupine kokosa in nekaj žičk s čolna so si naredili kitaro. V »kuhinji«, na vrtu in straži so delali v parih.
Po letu dni na otoku najprej v ječo
»Seveda smo se kdaj udarili, a ne pozabite, bili smo najstniki, ujeti v strašljivi situaciji,« Mano opozarja na edinstvenost njihove neprijetne izkušnje. »Nismo bili srečni, da smo tam. Nismo vedeli, kje smo, dolgo nismo videli družin,« opisuje danes. Njihovi domači so nekaj sto kilometrov stran prav tako živeli v peklu. Od šesterice so se namreč poslovili na pogrebnih slovesnostih, čeprav niso nikoli izgubili upanja na njihovo vrnitev.
Šesterica se je znova rodila jeseni 1966, ko je med pustolovščino z jadrnico nanje naletel avstralski popotnik Peter Warner. »Tekle so solze, bili smo srečni. Kot bi se odprla vrata nebes,« se Mano še danes spominja tistega dne. Warner in njegova ekipa so se golih dolgolasih fantov sprva ustrašili, a jih je rešilo znanje angleščine. Ob vrnitvi na Tongo so fante zaradi ukradenega čolna najprej strpali v zapor, Avstralec pa se je znova izkazal za njihovega junaka. S prodajo pravic do njihove zgodbe televizijski hiši so dobili dovolj denarja za nakup nadomestnega čolna in s tem svobode. Tiste dni se je stkala tudi prav posebna vez med Warnerjem in mladim Manom. »Kot oče mi je,« odgovarja na kritike, da jih je Avstralec prelisičil in služil z njihovo zgodbo. »Tudi če je, komu to sploh mar? Če ga ne bi bilo, bi umrli in ne bi imeli priložnosti povedati svoje zgodbe. Tako naj bodo vsi raje tiho,« se na trenutke še razhudi.
Nizozemski zgodovinar je zgodbo o skoraj čudežnem preživetju najstnikov umestil v svojo knjigo Humankind, Človeštvo, pravice za snemanje filma je odkupil hollywoodski produkcijski studio New Regency, so se pa zanje zanimali tudi pri Netflixu, MGM in Working Title. Pri ekranizaciji bodo sodelovali tako štirje še živeči nekdanji brodolomci kot njihov rešitelj, danes 90 let star avstralski pomorščak Warner. Ustvarjalci filma naj bi ostali zvesti kulturi prebivalcev Tonga, saj ima zanje zgodba, ki si jo pripovedujejo že več kot pol stoletja, veliko kulturno vrednost.
