Novembra bo 20 let, odkar je Tomaž Kušar v majhni sobici vrstne hiše v Šiški, ki je hkrati delavnica za fina dela in trgovina, začel šivati copate. »Tast Marjan, ki je bil vodja tekočega traku v Planiki, je prinesel kos filca iz tovarne in skupaj sva se lotila dela,« je povedal Kušar. Omenil je, da je bil prej električar, ki je zaradi obilice dela praktično spal v delavnici. Na neki točki je tako padla odločitev, da pusti službo in ostane doma.
»Šlapa« nikoli ne bo copata
Kušar ne skriva, da so bili začetki težki. Tast je izkoristil nekaj zvez v Planiki in dobil pomoč pri oblikovanju modelov za kopita. Prišel je tudi upokojeni krojač, ki je oblikoval zgornji del copate. »Ker sem perfekcionist, nisem bil najbolj zadovoljen s šivi, ki bi morali biti ravni. Zdaj to delo opravlja hči, kolikor ji to čas dopušča,« je povedal mojster. S kančkom hudomušnosti je pristavil: »Domačega lahko ženeš. Spomnim se, kako je prvih štirinajst dni jokala za šivalnim strojem. Danes ji gre odlično in po vsej verjetnosti bo čez pet let, ko se bom upokojil, prevzela obrt.«
Prizna, da je težko dobiti mojstra z ustreznim znanjem. Pravi čevljarji so še redki, res je tudi, da se to delo ne izplača. Sicer pa med copatarji na trgu nima resne konkurence. »Moja copata je čevelj, ki zdrži tudi do šest in več let. Ni primerjave s šlapami, ki jih uvažamo iz tujine,« je ponosno povedal o svojem izdelku. Material večinoma kupuje v tujini: »Samo lepilo in embalažna vrečka sta domače proizvodnje.« Filc, usnje, podplati, vse pride iz Italije: »Na leto porabim od 300 do 350 kilogramov filca. Če bi ga kupil v Škofji Loki, kjer ga niti več ne izdelujejo, ampak samo še prodajajo, copate ne bi stale 30 evrov, pač pa vsaj enkrat več.«
V kleti 250 kg težki stroji
Na leto izdela od 1000 do 1500 copat. Največ dela ima od Miklavža do novega leta. Takrat tudi priporoča, da za posebne želje copate naročijo teden do deset dni prej. Šiva vse številke. Od najmanjših 19 do copat številke 51, ki jih je sešil za najstnika z Obale. »Čeprav imam na policah ogromno kopit, sem zanj moral v vojaški arzenal, saj ga nikjer drugje niso imeli,« se je spomnil. Del delavnice ima Kušar tudi v kletnih prostorih, kamor je preselil »težko konjenico«. Gre za dva 250 kilogramov težka in nekaj več kot sedem desetletij stara stroja, ki ju je odkupil od Planike, ko so jih zaradi novih varnostnih ukrepov metali ven. Stroje tudi sam servisira, saj ni mojstra. V sobi poleg je še ogromen stroj za brušenje in skladišče. Sicer pa vse delo opravi na roke, za izdelavo petnajstih copat porabi dva dni.
Otroci ga tudi nagovarjajo, da na steno delavnice izobesi karto sveta in z bucikami označi, kje njegove copate polirajo domača tla. Nosijo jih v Ameriki, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji, prav tako jih nosi cela slovenska družina, ki živi v Tokiu. Tudi sam je ves dan v copatah, preobuje se le, ko sede za volan. Med stalnimi strankami je tudi veliko znanih obrazov. Pred časom sta na vrata potrkala igralca Ajda Smrekar in Sebastian Cavazza. »Mislim, da sta kupovala copate za očeta Borisa,« pove Kušar in doda, da je copate prodal nekoč slovenskemu košarkaškemu reprezentantuBorisu Gorencu, ki je copate številk 47 in 48 kupoval za ruske soigralce.
