In ker je tudi pri njih zlasti med delavstvom začel dobivati podpornike, so se predstavniki kapitala, ki so tako in tako imeli velik vpliv na odločitve svojih vlad, na vso moč trudili javnosti prikazovati boljševizem kot nekaj nenravnega, nespodobnega in ljudem škodljivega, da ne rečemo smrtno nevarnega. V medijih so zato takemu pisanju namenjali veliko prostora, ravno tako so z zanimanjem spremljali boje rdečih in belih, revolucionarjev in kontrarevolucionarjev v tej veliki državi, ki so trajali tam do leta 1921 in se končali z zmago rdečih, kar zahodu seveda ni bilo niti najmanj pogodu. Zanimivo je, da so v tistem času v slovenskem tisku boljševizem enotno črnili med sabo sicer »smrtno« skregani mediji obeh glavnih političnih taborov, klerikalcev in liberalcev.
Žena – lastnina države.
Kakor poročajo kijevski listi, pripravlja delavska vlada v Chovalinsku v Saratovski guberniji v Rusiji za sovjet v Moskvi načrt zakona, ki določa med drugim: »Vsako dekle po končanem 18. letu je lastnina države in je pod strogo kaznijo dolžno oglasiti se v pisarni svobodne ljubezni, da se vpiše v seznam.« – Dekleta, ki so se vpisale v seznam, imajo pravico, da si izberejo kateregakoli moškega v starosti od 19.–50. leta za skupno življenje. Izbrani moški mora to izbero sprejeti in ne more ugovarjati. Če je moški, na katerega je padla izbera, oženjen, tudi žena nima pravice temu ugovarjati. Tudi moški si zamorejo izvoliti katerokoli izmed deklet, zapisanih v teh seznamih. Moža ali ženo pa je mogoče izbirati samo enkrat na mesec. Pisarna »svobodne ljubezni« je popolnoma samoupravna. Če se gre za interes države, si lahko mož izvoli ženo tudi proti njeni volji. Otroci iz takega skupnega življenja postanejo lastnina republike. Delavska rada je prepričana, da je tak zakon, če se sprejme, v stanu popolnoma iztrebiti prostitucijo.
Domovina, 17. maja 1918
Ruski delavec pod boljševiško diktaturo
Včeraj smo temeljem Bauerjevih izvajanj v spisu »Boljševizem ali socialna demokracija« razkrili, katera skrivna moč vzdržuje na Ruskem boljševiško diktaturo. (…)
Po boljševiški revoluciji meseca oktobra 1918., ki je z enim mahom razbila vso prejšnjo oblast in njene upravne ustanove, je pripadla po mestih vsa oblast krajevnim sovjetom. Le-ti so se svoje moči tudi v polni meri zavedali in vladali vsak po svoje čisto neomejeno. Pa te slave krajevnih sovjetov je bilo kmalu konec. Diktatorji v Moskvi so se hoteli zavarovati proti vsakemu nasprotju, proti vsakemu drugemu mnenju, proti vsaki drugi volji. Zato so na vse zgodaj pritisnili na krajevne sovjete, jim izvili vso oblast in jo neomejeno združili v svojih rokah. (…)Tako so si diktatorji zagotovili vsa sredstva za ohranitev oblasti. Oprti na ta sredstva so uvedli teror, ki v kali zaduši vsako javno, očito opozicijo, vsako nasprotno mnenje, vsako kritiko. (…)
Stotisoč ljudi vsiljuje torej svojo voljo daleč preko sto milijonom ljudi, stotisoč delavcev mnogim milijonom delavcev. Kako je to mogoče glede kmetov, smo včeraj povedali, a kaj je z delavci, kako so se dali ti tako zasužnjiti?
Ruska industrija je še mlada in z njo je mlad, neizšolan, nediscipliniran ruski mestni proletariat, ki je izšel iz kmetske mase, se še-le pravkar izločil iz nje. Ko je prišla revolucija, se je nova svoboda v rokah tega proletariata razkrojila v anarhijo. Delo je strahovito padlo, gospodarstvo je umiralo. (…)
Taka je danes usoda ruskega delavca. Najtemnejše dobe politične in socialne zgodovine niso poznale hujšega suženjstva. (…)
Večerni list, 29. maja 1920
Boljševizem na Bučki.
Poročalo se je že, da je dne 26. aprila, ko je bil sejem na Bučki, tolpa od posestnika Novaka nahujskanih fantov oropala trgovino Pungerčiča v Škocijanu. Ta zločinski korak boljševiško navdahnjenih fantalinov je naravna posledica zistematično gojenega boljševizma v občini Bučki in to od faktorjev, ki bi morali skrbeti za javni mir in red, a mesto tega premišljeno pospešujejo ravno nered. Zgoraj omenjeni Novak, ki je z drugimi krivci že pod ključem, je prvi občinski svetovalec in desna roka županova. V županovem gradu so se že ob prevratu pod firmo pseudodemokratične politične organizacije shajali razni sumljivi delomržneži, priseljeni bivši rudarji iz Westfalskega. Pod županovim okriljem se je hujskalo zoper obstoječi družabni red, zoper šolo in cerkev, sklenilo v občini prost lov in pozivljalo na poboj osebnih in političnih nasprotnikov. (…)
Domovina, 31. maja 1920
Boljševiki hočejo zatreti vero
V svojem široko zasnovanem in objektivno napisanem delu »Geist und Gesicht des Bolschewismus« razpravlja profesor Rene F. Miller o življenju v sovjetski Rusiji do najmanjših podrobnosti. Svoje zaključke je napravil avtor na temelju bogate literature in originalnih virov, njegovo delo pa krase tudi mnoge zanimive slike. Med drugim govori Miller obširno tudi o prizadevanju sovjetske vlade, odnosno komunistične stranke, da se zatre cerkev, v prvi vrsti seveda pravoslavna.
Sovjetska vlada je smatrala že od začetka za eno svojih prvih nalog zrevolucijonirati človeka v njegovem vsakdanjem življenju in odstraniti vse globoko ukoreninjene stare tradicije, skratka preosnovati človeka docela v revolucijonarnem smislu. Največjo oviro na poti k temu cilju so videli boljševiški prvaki v veri. Čeprav je bil ruski človek tu pa tam dostopen racijonalističnim vplivom, vendar je bil vsaj v treh pomembnih trenutkih svojega življenja tesno združen z vero, namreč ob rojstvu, pri poroki in ob zadnji uri. Mistični sijaj pravoslavnih obredov je bil tako intimno združen z življenjem ruskega človeka. V tem so videli boljševiki veliko oviro pri zmehaniziranju človeka v svojem smislu. Zato si prizadevajo na vse načine prepričati ljudi o škodljivosti in nesmiselnosti verskih predsodkov. Sam Lenin je dejal, da je vera opij ljudstva, in ta rek so napisali ruski brezverci na svoj prapor. (…)
Slovenski narod, 9. februarja 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
