Tako jim niso bile niti malo všeč zahteve Čehov po večjem pomenu in vlogi češčine v javnem življenju, kot tudi ne nekatere zahteve tega naroda po urejanju odnosov med češko in nemško nacionalno skupnostjo v češki Moravski. Skrbelo jih je tudi spogledovanje južnih Slovanov s tesnejšo medsebojno povezanostjo ne le znotraj monarhije, temveč tudi s preostalim delom, ki ga je predstavljala samostojna Kraljevina Srbija, zlasti ker je v tistem času močno naraščala njena vojaška moč, kmalu dokazana v prvi in drugi balkanski vojni. Napetosti širših razmer so v tistem času naraščale tudi zaradi priključitve Bosne in Hercegovine k monarhiji leta 1908. Tedanji predsednik dunajske vlade, baron Max Wladimir von Beck (1906–1908), je sicer predlagal nekatere rešitve na področju volilnih reform, preko katerih bi slovanski narodi začutili večjo moč soodločanja in tako opuščali misli o širši avtonomiji ter morebitni zapustitvi skupne države, vendar pri prestolonasledniku Francu Ferdinandu ni naletel na posluh in je bil leta 1908 odpuščen. Zato so, da bi jim lažje vladali, poskušali jugoslovanske narode na najrazličnejše načine in z raznimi podtalnimi metodami spreti med sabo.
Impertinentno izzivanje Jugoslovanov.
Izgleda, da so se že začeli bati Jugoslovanov, četudi nimamo še nič skupnega, in razen sorodnih govornih narečij in običajev ničesar, kar bi nas pokazalo pred svetom kot enotno kulturno celino. Že samo misel na to vliva strah in trepet v dušo naše diplomacije in jo priganja, da resno deluje za našo desorganizacijo. Deluje sicer sistematično, a pri tem po svojem zunanjem izgledu vrlo naivno. Ali, kdor dobro pozna avstrijsko diplomacijo, opazi takoj, da cilj, kojega se namerava doseči, ni tako naiven, ampak zelo nevaren, razvaljujoč.
Jugoslovane bi radi pokazali svetu v čim temnejši luči, in zato skrbi podkupljena nemška žurnalistika, posebno ona v nemškem Gradcu in na Dunaju. Karkoli se izve o nas iz teh žalostnih reprezentantov javnega mišljenja, vse je zlo in slabo. Po njih so Slovenci, Hrvati in Srbi element inferiornosti, nereda in lenobe. »Neue Freie Presse« na primer ni znala še nikdar spregovoriti o kateremkoli našem plemenu vsaj toliko objektivno, kakor to stori za divja plemena iz Centralne Afrike. Če se bore Hrvati za red in zakonitost na svojih rodnih tleh, takoj se vzdigne vpitje, opravljanje, sumničenje in gonja proti njim po vseh nemško-židovskih listih. Če zahtevamo Slovenci samo ono, kar imajo Nemci v »barbarski« in »neprosvetljeni« Rusiji, preide se s prezrenjem in posmehom preko naših zahtev. Kadar Srbi v skrbeh za usodo onih tal, na kojih živijo s svojimi rodnimi brati, podajo bratski roko za obrambo skupne domovine, tedaj se jih smatra za »antidinastičarje«, »nelojalne« in se jim očita, »da gledajo preko meje monarhije«!
Pred Evropo zaobračajo stvari tako, kakor da nam so dali vse in ustvarili osnovo in pogoje za nadalnje razvijanje in napredovanje, ali da smo mi nekulturen in nedelaven element, zato da nam je ljuba anarhija: ali oni da se vseeno trudijo, da nas izvedejo na pravo pot. No, mi jim kličemo: Hvala vam lepa za »ljubeznivost«, ali nas pustite, da sami zase skrbimo!
Divide et impera! Staro, dobro, znano pravilo, katerega se vedno drži avstrijska diplomacija. Vedno ji je pomoglo, ali za sedaj bogme ji ne bo.
Oficialna avstrijska publicistika se je trudila dosedaj, da izgleda objektivna pri svojih napadih na katerokoli jugoslovansko pleme, ali začela se je povlačiti iz te rezerve in stopa aktuvalno naprej. In potrebno je tudi, ker glej, Srbi »gledajo preko meje«, oni so »nelojalni«, pa je potrebno, da uvidijo to i Hrvati, se otresejo njihovega bratskega objema in se približajo – Dunaju. (…)
Danes kažejo Hrvatom mesec v vodi, kažejo jim pretečo nevarnost od strani Srbov, da bi jutri skrbno opominjali Srbe, kako jih hočejo pogoltniti Hrvati. Hrvatje in Srbi naj bi živeli v večnem prepiru med seboj, ker morejo le na ta način ostati robi nemško-madžarski! (…)
Reprezentant in polnomočnik avstro-ogrske monarhije v Belgradu, grof Forgacz, je smatral za potrebno, da opozori srbskega ministrskega predsednika Nikolaja Pašića, češ kako stoji v učnih srbskih knjigah, da stanujejo v Bosni in Hercegovini, v Dalmaciji in na južnem Ogrskem (Banat, Bačka, Baranja) Srbi. (…) In pomislite; ti naivni in naduti ljudje pričakujejo, da jim Hrvatje takoj pohite v prijateljski objem in jim izjavijo svojo hvaležnost in pahnejo od sebe Srbe, svoje brate po jeziku in krvi. (…)
Opozarjamo, da je en del stare »vojne granice« na današnjem Ogrskem, in da še nista bili okupirani Bosna in Hercegovina.
O tempora, o mores! Kako se more siromašne Srbe v Kraljevini siliti, – ne glede na impertinentnost umešavanja v notranje zadeve nezavisne države – da bodo manj srbski nego Avstrija sama! Nekaj takega more šiniti v glavo samo kakemu blaziranemu diplomatu, ki se razume bolj na moderne telovnike, zabave in športne pse, nego na svoj posel. (…)
Že davno se ves kulturni svet posmehuje nesposobni in nerodni avstrijski diplomaciji. Ona oglaša po svojih organih, kaj delajo njihovi narodi v monarhiji, ali je slaba in preslaba, da bi pošteno zastopala velesilo v zunanjih zadevah. Spustila se je na nivo narodnih pripaziteljev in obrekovalcev, ker grozno jih jezi pomirjenje med Srbi in Hrvati.
Slovenski narod, 30. aprila 1908
Kdo dela velikosrbsko propagando?
Zagreb, 1. maja. »Pester Lloyd« prinaša zadnje čase senzacijonalna odkritja o velikosrbski propagandi na Hrvaškem in v Bosni. »Pester Lloyd« je zdrževan z vladnim denarjem, in z vladnim denarjem tudi plačuje dopisnika, ki ni nihče drugi kakor bivši načelnik srbskega tiskovnega urada Branka Petrović, ki se s takimi podlimi obrekovanji maščuje nad svojo domovino. Žalostno je le, da velesila uporablja take izdajalske, propadle duše, da fabricirajo laži v ta namen, da dela zmešnjave ter opravičuje protiustavno in nemoralno postopanje hrvaške vlade. Tako smešne spletke spravljajo ob ugled le našo monarhijo, ker ga vendar ni treznega človeka, ki bi verjel, da se Srbi pripravljajo za naval v našo monarhijo.
Slovenski narod, 2. maja 1908
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
