Pri nas seveda še ne. Če primerjamo, kdaj so radijski valovi prišli do hišnih sprejemnikov, lahko ugotovimo, da so se na Slovenskem pojavili vsega šest let po prvi radiofikaciji v najbolj razvitih deželah sveta, medtem ko je »zamuda« pri prvem domačem TV-signalu znašala kar 20 let. Televizija je v svojih začetkih veljala za enega največjih čudes elektronike in svetovne znanosti nasploh. Nekaj, za kar ljudje dolgo niso verjeli, da je mogoče. Napredek na tem področju je bil skokovit. Če so prve redne televizijske oddaje na zahodu začeli predvajati leta 1936, je imelo leta 1955 dostop do njih že 50 milijonov ljudi iz 60 držav. Med njimi tudi nekaj Slovencev z območij ob meji z Italijo in Avstrijo. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v Sloveniji takrat 250 televizijskih sprejemnikov, leta 1961 pa že več kot 10.000. Čeprav so imeli prebivalci naše republike leta 1957 še veliko težav s spodobno slišnostjo radijskega programa (šumenje in piskanje na srednjih, kratkih in dolgih valovih v sprejemnikih je bilo vsakdanji pojav) in je bil UKV-sistem prenosa radijskega zvoka šele v začetni fazi, smo maja istega leta Slovenci že dočakali tudi svojo prvo televizijsko oddajo. Dve leti zatem smo lahko kupovali tudi sprejemnike »domače« proizvodnje – EI Niš. Tovarna je v najboljših letih zaposlovala kar 28.000 delavcev.

Dosedanji uspehi na polju televizije

Brez dvoma je televizija najpresenetljivejši izum dvajsetega stoletja. Toda treba je bilo dolgotrajnega dela in poskusov, preden se je ta izum gledanja na velike daljave izpopolnil do sedanje višine. (…)

Televizija se je dozdaj že zelo izpopolnila in v precejšnji meri ljudstvu tudi že služi. Stremljenja učenjakov pa gredo še dalje, da se ta najpresenetljivejši izum vseh časov še bolj izpopolni.

Sedanji televizijski aparati so seveda še razmeroma precej dragi. Vprav zaradi tega so po nekaterih večjih mestih, na primer v Nemčiji, uredili posebne dvorane za televizijo, kjer lahko večje število gledalcev naenkrat, podobno kot v kinu, uživa nad televizijskimi prenosi. (…)

Slovenski dom, 3. junija 1941

Korak za korakom k uvedbi televizije

V zvezi s proslavo 30-letnice zagrebške radijske oddajne postaje bodo danes v Zagrebu prvič omogočili sprejemanje televizije, in sicer s prenosom televizijskih programov iz Avstrije in Italije oziroma programov mednarodne evropske televizijske mreže »Evrovizije«, v kateri je vključenih deset evropskih držav. To je gotovo važen korak k postopni uvedbi televizije pri nas, čeprav za sedaj še ne bomo imeli domačega programa, na kar pa tudi ne bo treba dolgo čakati.

Za prenos tujih programov so v bližini Zagreba na vrhu Sljemena postavili postajo, ki bo sprejemala iz Gradca v Avstriji program in ga ponovno oddajala. Aparaturo za to postajo so v Zagrebu dobili poskusno na razpolago iz Francije. (…)

Zdaj proučujejo zlasti možnost postavitve televizijskega oddajnika v bližini koče na Krvavcu, ki bi imel posebno konstrukcijo antene za oddajanje v tiste dele Slovenije, od koder bo mogoč neposreden sprejem s Krvavca. (…)

Ljudska pravica, 15. maja 1956

Dobrodošlica ljubljanski TV

S prvo, eksperimentalno oddajo, se nam je v nedeljo – nekaj dni pred 31. obletnico jugoslovanskega radia – prvič zares predstavila naša, slovenska televizija. Zanimanje za oddajo je bilo ogromno, posebej pa še za obljubljeni prenos nogometne tekme Jugoslavija : Italija v Zagrebu. V Nebotičnik, Dom JLA, v avlo kina Komuna in v radijski dom je televizija res prišla; ljudi so še posebej pritegnile objave po časopisju in radiu. Povsod tam, kjer so postavili sprejemnike, je bila velika gneča. Tako na primer marsikdo, ki je bil popoldne namenjen v kino Komuna, ni mogel v dvorano, čeprav je imel vstopnico. Pred študiji radia Ljubljana so radovedneži zasedli skoraj vso cesto, v nebotičniku pa se je že zgodaj dopoldne »zabasalo«. Oddajo so v Sloveniji gledali še na Gorenjskem, Primorskem in na Koprskem.

Zaman pa so v Ljubljani na »novotarijo« čakali na Gospodarskem razstavišču in pred lokaloma »Radiocentra« na Cankarjevi in »Iskre« na Titovi cesti, kjer smo jo tudi mi napovedali. Zaradi kopice čisto tehničnih (ne finančnih) nesporazumov tod sprejemnikov sploh niso postavili, kakor je bilo obljubljeno, ali pa so se sprejemniki med transportom pokvarili. Ostale sprejemnike, ki so bili razpostavljeni po Ljubljani, je iz prijaznosti posodil inštitut za elektrozveze. Inštitut že dlje časa pripravlja proizvodnjo domačih televizijskih sprejemnikov, pred prehodom na serijsko proizvodnjo pa preizkuša tudi aparate inozemskega porekla in tako nabira dragocene izkušnje.

Ljudska pravica, 14. maja 1957

Dvojna senzacija

V nedeljo je Ljubljana doživela dvojno senzacijo: nekam naveličani ljubitelji nogometa so se razveselili ob vesteh iz Zagreba, obenem pa so, če so bili bolj potrpežljivi, lahko spremljali tekmo tudi na televizijskih zaslonih.

V kavarno »Nebotičnik« je bil naval tak, da so morali kar ustaviti dvigalo. Vendar to mladih ni oviralo; splezali so čez železno ograjo in se napotili proti vrhu kar peš, po neskončnem stopnišču. V avli kina »Komune« se je trlo ljudi in navdušenje nad goli in lepo igro je glasno prekipevalo. Žal pa televizijski sprejemniki niso bili postavljeni povsod tam, kjer je bilo napovedano, tako da si je prvi domači televizijski prenos nogometne tekme lahko ogledalo le majhno število ljubiteljev.

To nedeljo je namreč tudi televizija imela svoj praznik. Prenos tekme z Maksimira je bil prijeten uvod v večerno prvo poskusno oddajo ljubljanske televizijske skupine. Gledalci so bili z oddajo zadovoljni — in to je glavno. Videli pa so tudi, da je televizijska oddaja pravzaprav zelo zahtevna in zapletena stvar in da bo zato uvajanje domače televizije lahko šlo izpod rok le postopoma in z mnogo truda. A vendar je led prebit. Zdaj pa korajžno naprej!

Tedenska tribuna (TT), 16. maja 1957

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib