Klavdij Tutta, slikar in grafik: Slike, ki nas gledajo

Res so slikarji na Slovenskem že skozi zgodovino zelo malo uporabljali barve. Sam sem slikar svetlobe in ne temačen modernist, kot je bil pri nas kar nekaj časa trend. Po navdih se ves čas vračam na Primorsko, rad sem v Brdih in na Koprskem, kjer se kopno stika z morjem in je neka specifična svetloba, ki me navdaja z optimizmom. Navdušuje me svetloba, ki prihaja z beneške strani, ta je navdihovala že renesančne umetnike, na primer Tiepola.

Ne maram delati istih stvari, res pa je, da isto tematiko rad pogledam z več različnih zornih kotov. Rekel bi celo, da slikam stalno isto, psihološka podstat pa se skozi leta spreminja, razvijajo se drugi pogledi, ustvarjalnost. Včasih sem bolj liričen, drugič bolj evforičen. Svojim zadnjim delom dodajam še več poezije, poetike, barvnega skladja, žarenja barv – te barve živijo v meni.

Sliko postavim na stojalo, jo ogledujem, dopolnjujem, slika se kar plete in nastaja celo vedno dlje časa. Že v času zorenja skušam sliko oblikovati do te mere, da dobi obraz, podobo, ki jo lahko zagovarjam. Če recimo opazujemo neko drevo v močni sončni svetlobi, meče ekstremne sence, in v tistih sencah je ravno tako prostor za barvo, le da bolj zamolklo. Ne gre torej za strogi kontrast, temveč za barvnega. Zanima me tudi simultani kontrast, se pravi, ni mi težko vzporejati barv, recimo od zelene proti rdeči. Tu gre na neki način za zelo močne kontraste, ampak vse to v naravi je, diha, samo videti moramo in dovoliti, da zaživi v nas.

Te oči sem pozneje preoblikoval tudi v nebesna telesa, so simbol sonca pri različnih narodih. Gre torej za arhetipe, hkrati pa v slikah fokusirajo pogled. To pomeni, da ne gledamo le mi slike, ampak tudi ona nas. Gre za notranjo komunikacijo, hkrati je točkovna zaznava, pa tudi odkrit pogled ustvarjalca na tisto, kar se na sliki dogaja.

Ladje sem risal glede na tip risbe, pristanišča pa le v fragmentih, s ptičje perspektive. Zato so sploščena v ploskev, ki pa žari, ima svoj ritem, je odsev tistega, kar se dogaja na kopnem. Tu srečamo tudi dve, tri živalce, gre tudi za družbena razmerja, za šanson ljubezni, skratka vse to, kar v sliko vnaša odprtost, optimizem.

Pripravil sem jih za evropsko prestolnico kulture na Reki, zaradi koronavirusa pa še ne vemo natančno, kdaj bo odprtje. Razstavljal bom tudi v Parizu, kjer sem nominiran za veliko nagrado pri Société Académique Art-Science-Lettres. Tega sem vesel, opazili so me lani na razstavi Salona lepih umetnosti v Louvru, kjer sem bil kandidat za eno od nagrad.

Pred leti sem poklonil slike porodnišnici Kranj, Bolnišnici Golnik, Zavodu Korak, Bolnišnici Ptuj, varni hiši na Gorenjskem, lani 20 svojih del Galeriji Velenje, stalno zbirko je dobil Goriški muzej, 30 slik je šlo Gorenjskemu muzeju, 25 del pa Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici, donacija je lani šla tudi Frančiškanskemu samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico in tako dalje. Večkrat sem namreč sodeloval na delavnicah Umetniki za Karitas, kjer sem se odločil, da ustvarim slike, vezane na krščansko tematiko. Naredil sem vrsto križev in jih poimenoval Pot do križa, kajti znotraj njih dostikrat uporabljam kolaž, kajti s tem razumem, da sem minljiv; to točkovno obdelam do stopnje, da so obrazi na slikah komaj še vidni. V stalni zbirki je 33 slik. Ta samostan je pomembno kulturno središče, tam so pokopani tudi francoski kralji iz dinastije Burbonov, je izjemna Škrabčeva knjižnica, obnovljena cerkev s freskami. Cikel vidi veliko ljudi in mislim, da je na pravem mestu. Ponosen sem, da imam možnost poklanjati slike.

Ona je na drugačni tonski skali, v območju peščenih barv. Dostikrat sva korektorja drug drugemu. Večkrat iz iste tube iztisneva isto barvo, rumeno, in jo gledava vsak na svoj način. In to je zelo dobro. Si tudi sugerirava, če kateremu ne gre, se vmes pogovarjava, mimogrede, ob kavici, in se spodbujava, da razmišljava še o kakšni rešitvi. Atelje imava skupaj, delava pa različno, sam sem celodnevni, ona pride bolj po segmentih. Če živiš z nekom, ki dela to, kar delaš sam, in ima svoje principe, potem ni nobene ovire, je samo spodbuda.