»Še devet minut… Še šest… Dve. Pozicije. Kje je Hladnik? Benko, profil. Pet sekund, štiri, tri, dve…« Postkoronski časi so prinesli nova pravila tudi za »nabito prazno dvorano« Kina Šiška, v kateri se v sredo zvečer na koncertu dua Silence, ki ga je med drugim prinesel projekt Štream, za spremembo ni drenjal nihče. V častnem kotu je nevidnost zbujala le Dnevnikova novinarka.
In nešteti kabli so se vztrajno motali okoli gležnjev osmih snemalcev, ki so neslišno izvajali svoj jasno koreografirani ples kamer. Apokaliptični ritem glasbe z zadnjega, očitno preroškega albuma Musical Accompaniment for the End of the World (Glasbena spremljava za konec sveta), ki sta ga Silence posnela leta 2012, jim je dajal takt. »Introvertiranci smo veliki zmagovalci samoizolacije,« sta mi še večer pred koncertom v telefonskem pogovoru smeje zatrjevala glasbenika Boris Benko in Primož Hladnik. A tik pred nastopom tudi sama še nista bila prepričana, kako bosta izpeljala koncert – brez ljudi.
Lakota po stiku
Vsaj snemalcem se je po sproščeni odločnosti videlo, da so precej bolj na svojem terenu – oziroma odru. V oder se je namreč nenadoma spremenila cela dvorana Katedrala. Njena nič kaj koncertna osvetljava je napovedovala grozeče vzdušje sterilnosti, stopnjevala jo je osredotočena, nepremična drža obeh izvajalcev, ki sta zrla le drug v drugega. V intimistični maniri besedil svojih pesmi (Electricity, Death is New York, Strange in a strange way…) sta spomnila, da ima ključ do spremembe prihodnosti v rokah pravzaprav vsak od nas. In sicer našim strahovom navkljub, kot sta na ločenem odru potrdila Nastja Bremec Rynia in Michał Rynia iz MN Dance Company, ko sta ob koncu pesmi Hunger naposled le odvrgla medicinski maski in v plesu staknila telesi. Pa tudi kljub nasilnežem, ki se trudijo, da bi potenciali umetnost ugasnili; v vlogi uniformiranca s pendrekom je »gostoval« pianist Igor Vićentić, sicer dolgoletni sodelavec dua.
»Glede na intimno, eterično naravo najine muzike sva želela zarezati z grobimi, rahlo surrealnimi momenti. To je najin socialnopolitični komentar,« je nastop gostov po koncertu komentiral izčrpani Boris Benko. »Občutek je bil precej laboratorijski. Vedel sem, da je vse pod povečevalnim steklom, da bo vsaka napaka precej bolj slišna. Med petjem mi je začelo kruliti v želodcu, pa me je skrbelo, da se bo tudi to slišalo kot posebni efekt,« je dodal nasmejan.
Dvojec tudi sicer ne slovi po silnih debatah z občinstvom, a odsotnost publike sta začutila kot odsotnost dodatne stimulacije: »Introvertiranci smo med epidemijo mislili, da smo na samoizolacijo dobro pripravljeni, a naenkrat začutiš, da več kot toliko časa brez drugih ljudi ne moreš. Situacija je bila nocoj podobna, le malo kompresirana. Ne zavedaš se, kako močna je izmenjava z ljudmi, dokler je ne izgubiš.«
Maloštevilen, a srčen aplavz
Glasno odštevanje z začetka koncerta je pripadalo režiserki Urški Žnidaršič, ki je edina do potankosti poznala koordinate večera, zato je zbujala tudi nekaj strahospoštovanja. »Ko snemamo koncerte, lovimo odzivnost publike, navdušenje v prvih vrstah, vso energijo, ki se pretaka. Danes smo si želeli uprizoriti praznino. Ne le na koncertih, kjer zdaj ni ljudi in jih žal najbrž še nekaj časa ne bo, ampak tudi sicer, saj se vsi gledamo le še prek ekranov, spremljamo spletne prenose… Želeli smo poudariti vso to digitalizacijo, tudi zato so v spletnem prenosu ob glasbenikih nastopili tako tehniki za računalnikom kot snemalci za kamerami,« je povedala ob koncu.
Temu koncu je pričakovano sledil maloštevilen aplavz, ki ga gledalci za ekrani že niso več ujeli. Za spremembo pa ni bil toliko namenjen nastopajočim na odru, temveč ekipi pod njim – s snemalcev so tekli potočki potu, pa si mask vseeno niso sneli. Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih jim je uspelo publiki na dom dostaviti kar nekaj (glasbene) bližine. Najbrž imata torej Silence prav, ko pravita, da v tem novem svetu celo stari komadi zvenijo drugače. Koncerti za eno osebo, čeprav introvertirano, pa tudi.
