Izhodišče predstave Črni petek je pesem Dragotina Ketteja Melanholične misli, v kateri se osamljen človek obesi na drevesno vejo. »Vendar pa se v projektu niti ne ukvarjamo neposredno z vprašanjem samomora,« pojasni avtor Branko Potočan, eden vodilnih slovenskih koreografov. »Prej bi rekel, da poskušamo obuditi določena čustvena stanja, kot so osamljenost, otožnost ali potrtost; razmišljamo tudi o možnosti pomiritve posameznika s seboj in svetom. Seveda pa se lahko ta pomiritev podobno kot v Kettejevi pesmi izteče tudi v neki skrajni gesti odrešitve.«
Predstava bo nekakšen mozaik razpoloženj, ki bo v izrazju minimalističen, gradil pa se bo skozi lirično sobivanje giba, glasbe in petja. Melanholično (toda ne nujno neprijetno) vzdušje bosta na odru poleg Potočana v živo soustvarjala še Primož Hladnik in Boris Benko; takšno glasbo, kot jo dela duo Silence, bi bilo namreč – kot pravi Potočan – škoda predvajati na posnetku. V uprizoritvi pa ima pomembno mesto tudi simbolika vrvi; ta lahko povezuje, zavezuje in služi še mnogim drugim namenom, kot rekvizit pa omogoča dodatne gibalne in pomenske plasti.
