V svojem prispevku želim izpostaviti nekatere pomembne dogodke izpred tridesetih let, ko se je proces osamosvajanja Slovenije kot zaključni del zgodovinskega loka bližal odločilnemu obdobju, obdobju, ko je bilo treba z orožjem braniti plebiscitarno odločitev državljanov Slovenije, da želijo živeti v samostojni, demokratični in socialni državi. In ravno oborožena podpora vsem odločitvam slovenske politike je imela odločilno vlogo pri uresničitvi tega cilja, zato je najmanj čudna pozabljivost nekaterih politikov, ki so v takratnem obdobju imeli pomembne vloge, danes pa v svojih nastopih tega niti ne omenijo. Zato ni odveč še enkrat ponoviti: brez oborožene podpore samostojne države ne bi imeli! Če pa že, bi ta proces osamosvajanja trajal bistveno dlje in z bistveno večjimi žrtvami.
Spomnimo in vnovič izpostavimo, da je bil eden od političnih in seveda varnostnih ukrepov takratne velikosrbske politike in politike JLA v letu 1990 poskus odvzema orožja teritorialni obrambi (TO). Pod pretvezo višje stopnje varovanja orožja je JLA uspelo odvzeti orožje v vseh drugih republikah in obeh pokrajinah takratne skupne jugoslovanske države, razen v Srbiji in Črni gori. A samo v Sloveniji so naleteli na odpor, kar je treba zaradi resnice venomer izpostavljati. Priprave na odvzem orožja slovenski TO so se začele v takratnem Republiškem štabu TO že januarja 1990, in to z zbiranjem informacij o količinah in vrstah orožja in streliva. Ukaz o takojšnji premestitvi orožja je bil izdan 15. maja 1990, kar je povzročilo burne reakcije med pripadniki TO, v politiki in v slovenski javnosti nasploh. Posledica tega je bila zaustavitev oddajanja orožja, kar pomeni, da slovenska TO ni bila razorožena.
Za temeljitejše razumevanje pojma »razorožitev« navajam: »Razorožitev vojske je proces, ki ga ta izvede na ukaz nadrejenega ali po nalogu političnih organov in je praviloma povezana s kapitulacijo države. Zajema predajo orožja, opreme, dokumentov, intelektualne lastnine ter ukinitev celotne vojaške strukture. Slovenska TO ni izvršila ukaza nadrejenega, ni predala celotne opreme in orožja, ni razpustila poveljstev in enot TO. JLA ni uspelo pridobiti dokumentov mobilizacije TO in Narodne zaščite. Kljub začasni nedostopnosti večjega dela oborožitve je TO v celoti ohranila strukturo in najpomembnejše – celotno moštvo TO, domoljubje, vojaško znanje in pripravljenost za obrambo Slovenije. Obtožbe o razorožitvi in kapitulaciji so sovražni konstrukt, žalitev in negacija človekovih pravic vseh, ki so z orožjem varovali in ubranili osamosvojitev države. Pa še o samorazorožitvi: samorazorožitev izvede vojska ali vojaška enota v primeru, da samovoljno odloži ali celo uniči orožje in opremo, moštvo pa neorganizirano zapusti poveljstva in enote. V TO Slovenije se to ni zgodilo!« (Kukec, Ivo, Poskus odvzema orožja TO SRS, 2020)
Ena od posledic poskusa odvzema orožja TO je bilo organiziranje Narodne zaščite (NZ), ki je bila kasneje poimenovana Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Organiziranje takšne strukture je omogočal takratni Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti. MSNZ je v obdobju od poletja 1990 do imenovanja novega RŠTO 4. oktobra 1990 skupaj z enotami TO in Milice zagotavljala obrambno sposobnost Slovenije ali, kot je v knjigi Premiki zapisal Janez Janša, je bila »formula za prehodni čas«. To je bilo takrat, ko je bila prekinjena linija vodenja in poveljevanja med takratnim RŠTO (Hočevarjevim štabom) in pokrajinskimi štabi TO izrednega pomena, saj je bilo vodstvo MSNZ vez med slovenskim političnim vodstvom in pokrajinskimi štabi TO. Tako linija vodenja in poveljevanja med PŠTO in OŠTO ni bila nikoli in v nobenem primeru prekinjena. Gre za pomembno, čeprav kratko obdobje v slovenskem osamosvajanju.
Ob pripravah na obeleževanje omenjenih zgodovinskih dogodkov iz leta 1990, ki bodo terjali veliko organizacijske iznajdljivosti, saj krizi koronavirusa še ni videti konca, prav tako je oportuno pričakovati spremembe v delovanju družbe in pogojev za delovanje ZVVS, člani ZVVS pozorno sledimo zahtevam tega kriznega časa in vsak po svojih močeh pomagamo pri premagovanju težav. Veterani se zavedamo, da življenje po virusu ne bo enostavna vrnitev na življenje pred njim. Že danes in takoj moramo razmišljati, kaj bo drugače, in se dogovoriti, kako zadržati enotnost v ohranjanju pozitivnih vrednot osamosvojitve. Morda se bomo morali odločati o tem, v kakšen svet se želimo vrniti. Nakazuje se pomik države na vzhod. Veterani se bomo zavzemali za obstoj Slovenije v jedrnih demokratičnih državah EU. Spomnimo se, česa smo se veselili leta 1991 – življenja v demokraciji in spoštovanja človekovih pravic, razvoja socialne države, medsebojne pomoči, lastne slovenske vojske, sobivanja brez sovraštva, enotnosti v iskanju najboljših rešitev za blagostanje vseh v naši državi in še bi lahko našteval.
Sledeč tem načelom smo že na začetku epidemije svojo pomoč ponudili republiškemu in občinskim štabom civilne zaščite. Veliko naših članov je pripravljenih, da kot prostovoljci z znanjem in izkušnjami pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni. In teh ni malo.
Naj svoj prispevek zaključim z mislijo švedskega pisatelja Fredrika Backmana: »Bojevati se ni težko. Težko je začeti in nehati. Ko se enkrat bojuješ, se vse dogaja bolj ali manj nagonsko, težko pa je zbrati pogum in zadati prvi udarec in se, ko zmagaš, zadržati, da ne bi zadal še zadnjega.«
Ob branju zapisanih besed se v primeru osamosvojitvene vojne v celoti potrjuje njihov pomen. Težko je bilo zadati prvi udarec in se po uspešnem bojevanju zadržati, da ne bi zadali še kakšnega. Ravno zaradi tega bi se takratni pomembni politični akterji lahko zavedali, da vsa njihova politična naprezanja ne bi rodila takšnih sadov med vojno in še manj po njej, če njihove obrambne sile ne bi ravnale odločno in z vso modrostjo, ki odlikuje častne ljudi.
Ladislav Lipič je upokojeni generalmajor Slovenske vojske in predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
