Mogoče se sliši pretirano, ampak naj strnem navodila: posamezen razred bodo razbili na dve skupini, vsako skupino bo pred šolo prevzel učitelj z masko in jo odpeljal naravnost v učilnico. Tam bodo otroci na razdalji vsaj meter in pol ves čas pouka sedeli v z njihovim imenom označeni klopi, telovadbo so prepovedali, tudi med odmorom se otrok ne bo smel svobodno gibati, celo na stranišče bo odšel s spremstvom. Med poukom si od sošolca ne bo smel izposoditi prav ničesar, če se mu bo torej zlomila rdeča barvica in ne bo imel šilčka, bo pač ves dan brez te barvice, ker si ne nje in ne šilčka ne bo smel izposoditi. Tudi sošolca, ki ga ni videl dva meseca, ne bo smel objeti ali mu pokazati novo igračo, tistega sošolca, ki ne bo v isti skupini pa otrok mogoče sploh videl ne bo. Prepovedana bo tudi vsakršna igra. Vse bo prepovedano, kar ne bo prepovedano, pa bo strogo nadzirano. Se še vedno sliši pretirano, ko govorim o zaporu ali taborišču?
Kdor je spisal taka navodila, ne ve nič o šoli, šolarjih oziroma otrocih. S temi navodili se ne strinjajo ne učitelji, ne starši, ne učenci, a vseeno veljajo, ker so si to izmislili neki uradniki na ministrstvu. Jim lahko prosim poveste, da so navodila skregana z zdravo pametjo in da jih povprečno razumen človek pač ne more sprejeti? Namreč: država z istim dnem še dodatno rahlja ukrepe, življenje se zunaj šole vrača v normalne tirnice in sošolci, ki se v šoli ne bodo smeli družiti in si izmenjati barvice, bodo lahko še isto popoldne skupaj v parku, v trgovini, kjer bodo prijeli isto liziko ali igračo, ki jo je pred njimi prijel nek drug otrok. Čemu torej tako drastični ukrepi v šoli? Ali kdo na šolskem ministrstvu sploh logično razmišlja?
Otrokom smo starši že pojasnili, da je koronavirus nevaren, da je treba spoštovati pravila in se odgovorno obnašati. Dva meseca smo jih zadrževali v stanovanjih, si umivali roke, nosili maske, jih naučili šolanja na daljavo in sproti reševali različne stiske in zagate. Ko se je epidemiološka slika začela izboljševati, smo komaj čakali, da se šole spet odprejo, predvsem zaradi socializacije otrok, kar nekaj staršev in otrok pa se je odprtja šol veselilo tudi zaradi socialnih stisk, ki se dogajajo doma. Šola naj bi bila varno in prijetno okolje.
Zdaj pa bodo z otroki, starimi od šest do devet let, tam izvajali eksperiment – učitelji bodo pazniki, učenci pa zaporniki, čeprav niso ničesar slabega naredili. Se je kdo sploh vprašal, kako to lahko vpliva nanje? Je kdo pomislil na travme, ki jih pri šestletniku lahko povzroči šolanje brez pristnih medsebojnih stikov, polno prepovedi in konstantnega nadzora? Kako naj otrok razume, da njegova prijazna učiteljica, ki jo ima sicer rad in se od nje veliko nauči, zdaj ves čas bdi nad njim in mu ničesar ne dovoli? In večkrat povzdigne glas, kar bo neizbežno, če bo hotela vzdrževati red in slediti vsem butastim navodilom, v katera niti sama ne verjame? In starši naj to mirno gledamo? Verjemite, da ne bomo. Zato spremenite ta pravila. Naši otroci niso poskusni zajčki. Če pa jih ne znate, pa jih tako kot večino ostalih šolarjev pustite doma.
