Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen politični diskurz se bo razvil na nacionalnih in globalni ravni po obvladanju virusne pandemije, je trenutno podobno težavno kot iskanje zdravila za virusno okužbo samo. Toda vsaj od kmečkih uporov pa do zdaj že nekoliko pozabljenega gibanja »Mi smo 99 odstotkov« pred enim desetletjem kot odgovorom na tedanjo gospodarsko krizo ter ne nazadnje švedske najstnice Grete in klimatskega revolta se velja ozreti po protestnikih in njihovih zahtevah. Čeprav je kazalo, da bo strah pred virusom, ki so ga vse oblasti pograbile tudi kot uporabnega nevidnega sovražnika, poguben za proteste, kot se je takoj pokazalo v Hongkongu in Srbiji, so se po tudi oblastno prisilnem pritisku obudili tudi tam. Protestni dremež v Franciji je po lanskem celoletnem vrenju nekoliko presenetljiv, nemški protesti pa se niso začeli s sobotno medijsko odmevnostjo zaradi naenkrat prestrašenih socialdemokratov, ki so, zanimivo, v zahtevah po koncu omejevanja človekovih in državljanskih pravic prepoznali radikalizacijo sodržavljanov.
Presihajoče ustavne pravice
Nemci so se proti tako rekoč vseevropskemu političnemu odgovoru z izjemo Švedske na zdravstveno krizo uprli že aprila in ne šele preteklo soboto. Zadeva se je brez večjega političnega in medijskega pompa končala na ustavnem sodišču, ki sicer ni dalo enoznačnega odgovora na prepovedovanje protestov, a zahtevalo, da se uskladi z ustavno pravico do zbiranja ljudi. Sobotni protestni val v več mestih z najbolj množično udeležbo v Stuttgartu v deželi Baden-Württemberg s koalicijo zelenih in krščanskih demokratov (CDU) na oblasti se je tako nekoliko bolj dramatično končal samo v Berlinu, kjer je policija uveljavljala deželno prepoved zbiranja več kot 50 ljudi in jih zato razpršila, 131 protestnikov pa skupaj na Alexanderplatzu in pred Reichstagom aretirala zaradi domnevnega ogrožanja javnega zdravja in reda.
Radikalizacija oblastnikov
Proti vladnim omejitvam zaradi pandemije so v Evropi protestirali doslej še v Švici, na Poljskem jih je zmotila zapora meje, v Srbiji pa se je po odpravi policijske ure znova razgibalo nasprotovanje predsedniku Aleksandru Vučiću, ki pa je v ponedeljek zvečer pred državnim parlamentom imelo neposredno soočenje prek policijskega kordona z njegovimi privrženci in vladajočo srbsko napredno stranko (SNS). V nasprotju z ZDA, Kanado, Izraelom, kjer so protesti potekali proti vladnim omejitvam med pandemijo, so v Sloveniji dobili povsem drugi tok.
Morebiti zahvaljujoč politični podreditvi zdravstvene stroke tudi s kadrovskimi zamenjavami ter izpostavljanjem izbranih statistik iz širše okolice si je vlada s srhljivo številko o 90.000 potencialnih umrlih Slovencih v pandemiji zagotovila skorajda nacionalno soglasje tudi z neživljenjskimi ukrepi, s katerimi obuja vse od otroškega varstva do nevirusnega zdravstva. Tako imenovani kolesarski protest tako ne naslavlja omejitev, ki se zavidljivo spoštujejo, ampak arogantno oblastniško izkoriščanje krize. Skrb vodij nemških koalicijskih socialdemokratov Norberta Walterja Borjansa in Saskie Esken, da bodo protestnike posvojile v Nemčiji (in širše) radikalne skupine, je očitno zgrešena. S pomočjo pandemije se nevarno radikalizira etablirana politika.
