Napade, ki sodijo med vojne zločine, so od maja lani do februarja letos sile Bašarja Al Asada in Rusije izvedle na šole, zdravstvene domove in bolnišnice na severozahodu Sirije, v pokrajini Idlib, ki je še zadnje večje oporišče upornikov, med katerimi prevladujejo radikalni islamisti. Tam sicer od letošnjega marca vlada krhko premirje, potem ko so v prejšnjih mesecih Asadove sile ob podpori ruskih zračnih sil, iranske pehote in Hezbolaha poskušale zavzeti mesto Idlib, a bile pri tem le delno uspešne. Po ocenah Združenih narodov je ofenziva od decembra 2019 do marca letos pognala v beg okoli milijon civilistov, najmanj 500 jih je umrlo. Zelo veliko napadov pa je bilo na šole in bolnišnice. Še lani je v Idlibu živelo tri milijone civilistov, od tega je bila dobra tretjina beguncev iz drugih delov Sirije.
Ustrahovanje civilistov
»Ta zadnja ofenziva je potekala po ustaljenem načinu, kako prestrašiti civiliste,« je, kot piše v poročilu Amnesty International, dejala regijska direktorica Heba Morayef. V poročilu, dolgem 40 strani, Amnesty International obtožuje Asadov režim in Rusijo, da sta »namerno usmerjala napade na civiliste in civilno infrastrukturo, kot so bolnišnice in šole«. Tako so ruska letala 29. januarja, ko so hotela zbombardirati bolnišnico v Arihi, porušila tudi dva bližnja stanovanjska bloka in ubila 11 civilistov. Asadova vojska pa je 25. februarja napadla šolo v Idlibu in pri tem ubila tri ljudi. Šole in še tembolj bolnišnice so že vsa zadnja leta glavna tarča obstreljevanja vladnih sil z raketami in ruskega bombardiranja, saj so jedro upora. Kjer namreč še stoji bolnišnica, v njeni bližini vztrajajo civilisti, ki se v bližini zdravnikov počutijo bolj varne. Civilisti pa so opora upornikov. Tako so Asadove sile pogosto zavzele manjša mesta šele potem, ko so jih zapustili zdravniki.
Putin jezen na Al Asada
Vendar se zdi, da je med Bašarjem Al Asadom in Vladimirjem Putinom konec velikega prijateljstva. V zadnjem mesecu dni je bilo v ruskih časopisih, ki so blizu Kremlju, več člankov, ki so napadali Al Asada, predvsem zaradi korupcije in njegove zapravljivosti. Sprašujejo se celo, kdo bi ga lahko zamenjal. Pišejo o hudem konfliktu znotraj sirskega režima med Al Asadom in njegovim bratrancem Ramijem Makhloufom, najbogatejšim Sircem in milijarderjem. Makhloufov brat in oče živita v Moskvi, kjer nista brez vpliva.
Al Asad bi brez Putinove in iranske podpore že zdavnaj izgubil vse ozemlje. Tako pa je ob ruskem vojaškem posredovanju, ki se je začelo jeseni 2015, postal končni zmagovalec državljanske vojne.
Eno od pomembnih ozadij zaostrovanja spora je tudi, da si Rusija, oslabljena zaradi izjemno nizkih cen nafte in pandemije, ne more privoščiti konflikta s Turčijo. Damask pa je v začetku leta s svojo agresivnostjo v Idlibu naravnost izzival Ankaro, ki se ima za zaščitnika sirskih upornikov. Putin si predvsem zaradi prijateljstva z Recepom Tayyipom Erdoganom prizadeva za politično rešitev sirskega vprašanja. Torej bi moral Al Asad pokazati pripravljenost za kompromis s sirskimi uporniki in suniti, ki v Siriji, vsaj tako je bilo pred letom 2011, predstavljajo absolutno večino prebivalstva. Al Asad hoče sirsko vprašanje rešiti z vojaško zmago, ki pa je v Idlibu, kjer se uporniki ob turški podpori dobro branijo, ni lahko doseči.
