Slikar in umetnostni zgodovinar Andrzej Wróblewski (1927–1957) je eden vodilnih poljskih povojnih modernistov. Za slovenski kontekst je posebej pomembno njegovo potovanje po Jugoslaviji jeseni leta 1956, torej njegov pogled na jugoslovansko modernizacijo po prelomnem razhodu Tita in Stalina leta 1948 in v času po Stalinovi smrti ter po poljskem oktobru leta 1956.
Wróblewski je bil uveljavljen že prej, razstava v Moderni galeriji pa prinaša 121 njegovih del (olja, gvaše, risbe s črnilom in svinčnikom, monotipije) iz zadnjega obdobja njegovega ustvarjanja, tik pred srčnim infarktom v Tatrah. Kot v strašljivi slutnji smrti v njih izstopa tema čakalnice, pogosti pa so tudi motivi nagrobnikov, pa okamnitve ali »postvarjenja« človeškega telesa.
Spijo ali so mrtve?
Tema čakalnice je v slikarjevem opusu zastavljena kot posebna značilnost Vzhoda. V Sovjetski zvezi so bile eden najnevarnejših prostorov, razlaga eden od kustosov Marko Jenko; razstavo sta kurirala še Magdalena Ziółkowska in Wojciech Grzybał. Če je mentaliteto čakalnice skozi izkušnjo nekdanje socialistične Srednje in Vzhodne Evrope v katalogu documenta IX nemški dramatik Heiner Müller natančno orisal kot čas, v katerem čakamo in čakamo, da pride nova, brezrazredna družba, v kateri naj bi že živeli, pa se to nikakor ne uresniči, je ni Wróblewski zasnoval nič manj presunljivo.
Z nešteto figurami, ki v pričakovanju, zamišljenosti in brezčasnosti obsedijo na stolih kot privezana, anonimizirana, individualnosti oropana telesa, je uprizoril posebno metamorfozo – spreminjanje človeka v stol nekakšne antropomorfne oblike. »Pogosto gre za upodobitve mater antifašistk, saj ga je zaznamovala tudi izkušnja 2. svetovne vojne. Pomembno je opazovati modri odtenek na obrazih njegovih upodobljencev, zaradi katerih pogosto ne vemo, ali te osebe le spijo ali so že mrtve,« dodaja Jenko, ki opozarja tudi na slike stolov ljudi, polnih ran.
Navezava na stečke
Razstava ponuja tudi vpogled v avtorjev vsakdanjik in razumevanje starševstva, poseben galerijski prostor je namenjen tudi motivu dečkov; dve sliki fantkov sta sploh premierno na ogled javnosti. Vso pozornost pa zahteva tudi serija monotipij, ki jo je mogoče razumeti kot umetnikovo oporoko. »Gre za pohabljena telesa, včasih razsekana, drugič jim manjkajo glave ali roke, srce je vedno na nepravi strani. Ali pa za polfantastične muhaste žuželke, ki so prav tako pogoste obiskovalke čakalnic… Zagotovo je serija tudi nekoliko avtobiografska,« meni kustos.
Mnoge slik pa se neposredno navezujejo na jugoslovansko pokrajino, folkloro, lokalno arhitekturo in izstopajoče podobe stečkov, starih nagrobnih spomenikov, ki jih je mogoče najti po velikem delu nekdanje skupne države.
Wróblewski je bil močno razcepljen med evropsko Ljubljano in staro tradicijo Ohrida, zanimalo ga je, kako so umetniki ljudsko folkloro vnašali v modernizem. Prav ob njegovem prihodu v Jugoslavijo je namreč pri nas tlela debata, kako uravnotežiti narodno in mednarodno, a se obenem izogniti nacionalizmom, razlaga kustos, ki opaža, da je bil slikarjev pogled na Balkan obenem nekoliko eksotiziran.
Čeprav je Wróblewski umetnost v Jugoslaviji ocenjeval za precej bolj napredno (zahodno, internacionalizirano in od sovjetskega realizma ločeno) kot na Poljskem, je bil previden glede razglašanja revolucije, zdelo se mu je, da je morda modernizacija sem prišla kot neka nadomestna družbena revolucija.
Jenko zato opozarja, da je umetnost Wróblewskega moč razumeti kot interpretativno orodje antagonizmov časa in prostora, v katerem je živel. In kje je danes naša čakalnica?
